Goriška grofa in piranski vojvoda

Končno imamo torej spet primorsko vlado. Njena naloga ne bo le vladati državi in jo oddaljiti od Višegrajske skupine, temveč tudi v Ljubljano zanesti nekaj mediteranskega duha ter jo ločiti od svojevrstne psihološke podrejenosti Avstriji, kar se je pogosto odražalo tudi v razlagah Janševih ministrov, ki so za utemeljitev protikovidnih omejitev skoraj vedno navajali, da je tak ukrep prejšnji teden sprejel tudi Dunaj.

Seveda se prestolnica ne bo selila, se pa zdi, da Goriška postaja središče politične refleksije v državi. Kar bo koristilo tako regiji kot Sloveniji, kjer so spremembe (skoraj) vedno prihajale z obrobja. V osemdesetih se je podobno zgodilo tudi s pankom, alternativnimi gibanji in idejami o širjenju demokratičnega prostora. Iz koprske perspektive bi se morali vprašati, zakaj Goriška daje državi toliko, mi pa tako malo. Gre za vprašanje identitete. V Novi Gorici ne dvomijo o tem, kdo so, kaj želijo biti in kako ravnati s sosedi in preostalo državo. Med Novo Gorico in Gorico tako napis Tito na Sabotinu kot sprejemi veteranov zloglasne X Mas ne levemu ne desnemu županu ne preprečujejo, da ne bi sodelovala in skupaj razmišljala o prihodnosti območja, ki bi sicer ne bilo kaj več kot periferija Slovenije in Italije, beri: periferija periferije Evrope.

Iz koprske perspektive bi se morali vprašati, zakaj Goriška daje državi toliko, mi pa tako malo. Gre za vprašanje identitete. V Novi Gorici ne dvomijo o tem, kdo so, kaj želijo biti in kako ravnati s sosedi in preostalo državo.

Na Koprskem ostajamo ujetniki preteklosti, ki noče in noče miniti. Dokaz za to je, da nikakor ne moreš najti niti imena za regijo, ko pa to poskušaš, je edino, kar šteje, vnovično potrjevanje etnične identitete ozemlja, tako zelo, da je pomembno le, da ime vključuje pridevnik “slovenski”: Slovenska Istra, Slovensko Primorje, Slovenska Obala, Slovenska ... Ravno zato že sam predlog za obnovo starega krajevnega imena Santa Lucia tvega izbruh etnične vojne, odločitev pa se utegne spremeniti v referendum za ali proti domala neobstoječi italijanski manjšini, ki se še naprej dojema kot grožnja.

Kar so piranske politične sile in strokovnjaki dali vedeti, je, da med preteklostjo in sedanjostjo ni kontinuitete in da današnji Pirančani z včerajšnjimi nimajo prav nič skupnega. Če italijanski skupnosti to ni všeč, ji ne preostane drugega, kot da se s tem sprijazni.

Seveda se isti ukrep ni na enak način uporabljal povsod. V začetku devetdesetih sta Raven in Dvori, nedvojezična kraja, kjer je doma ostal dober del lokalnega prebivalstva, spet lahko postala Sveti Peter in Korte, za Lucijo, Bernardin ali Markovec pa se enakega kriterija ni moglo uporabiti. Očitno antiklerikalizem, zakoreninjen v delu slovenskega prebivalstva, s tem nima nobene zveze, pomembna je le želja po potrditvi, da je obstajalo “prej” in “potem” in da je tisto, kar velja danes, nekaj povsem drugega. Sporočilo je, da ta območja nimajo več nič skupnega z nekdanjimi Sveto Lucijo, Svetim Bernardinom in Svetim Markom.

Veliko manj pa ljudi skrbi poteza, da se za ozaveščanje o čistoči v Piranu poje v srbščini in na balkanske melodije. Treba je priznati, da ta spot ponazarja mesto veliko bolje kot koncerti, posvečeni Tartiniju, in meščani, ki hodijo po trgu oblečeni v kostume Benečanov. V tem primeru ne gre za vprašanja jezika, identitete, tudi za glasbo ne, temveč za njihove protagoniste.

Jugoslavija je razpadla v krvi, ki je na srečo oplazila Slovenijo le za nekaj dni: drugi jugoslovanski narodi pa so morali plačati visok davek srbskemu nacionalizmu. Po tridesetih letih rane še niso zaceljene: etnično čiščenje, Srebrenica, Keraterm, Omarska in Trnopolje, obleganje Sarajeva, pokol na tržnici Markale …

Đorđe Balašević je leta 1993 pel “Krivi smo mi” in s prstom pokazal na generale in na vse, ki so rožljali z orožjem, pa tudi na družbo, ki jim je to dovolila. Številni drugi so s svojimi pesmimi vztrajno razpihovali žerjavico nacionalizma. Samo v Piranu in samo v Istri se je lahko zgodilo, da v uradnem komunikacijskem videu nastopi četniški vojvoda, lik, ki je Slovence primerjal z dunajskimi konjarji. Prostoru brez identitete in vrednot se zdi vabilo Bori Đorđeviću celo tako zabavno, da nikomur ne pride na misel, da bi se pritoževal.

Ta epizoda nam na najbolj plastičen način pojasni, zakaj Piran ni postal evropska prestolnica kulture, zakaj Istra nima nobene vloge na državni ravni in čemu tolikšna strast do označevanja s pridevnikom “slovensko” prav vsako možno ime v našem prostoru.


Preberite še


Najbolj brano