“Nobena zgodba ne more trajati”

Ko pišem o Andreju Blatniku, govorim predvsem o dolgotrajnem branju in prevajanju. V časih, ko smo prišli že tako daleč, da osemdeseta leta postajajo tema zgodovinskih romanov, se z rahlo nostalgijo spominjam svojih osemdesetih, začetka prevajalske pustolovščine in sreče, ki me je obšla, ko sem od književne Revije iz Osijeka prejela prošnjo, naj prevedem nekaj zgodb iz Blatnikove zbirke Biografije brezimenih.

Andrej Blatnik se je že večkrat povzpel na vrh slovenske proze, tu in tam, kadar je treba, pa se jasno oglasi tudi v javnosti.   Foto: Andraž Gombač
Andrej Blatnik se je že večkrat povzpel na vrh slovenske proze, tu in tam, kadar je treba, pa se jasno oglasi tudi v javnosti.  Foto: Andraž Gombač

Ne vem, kakšen splet srečnih okoliščin je pripeljal do tega, da sem ravno jaz, tedaj študentka nižjih letnikov književnosti, skoraj brez kakršnekoli prevajalske izkušnje, dobila nalogo, naj prevajam pisatelja, s čigar prozo sem se spoprijateljila že ob prvem branju. Takrat je bila strašno “in” ameriška metafikcija in književnost, ki ti je dajala vedeti, da moraš biti zelo načitan, da bi lahko pisal, pa tudi bral napisano; Andrej Blatnik se je s svojo tedanjo prozo sijajno ujemal s tem in imel še to prednost, da je bil iz nekakšnih “naših” krajev, sosed, ki je v književnosti počel tisto, za kar smo nekako mislili, da je rezervirano zlasti za Američane in njihove visokošolske kroge. Sčasoma so se seveda spreminjale književne paradigme in poetični modeli, z njimi pa tudi moje bralne preference, a v nasprotju z mnogimi pisci, ki sem jih imela rada in o katerih sem pisala pozitivne kritike, je imel Blatnik redek privilegij, da se je njegova proza spreminjala skupaj z mano.

Mojster kratke proze

Proza Andreja Blatnika, ki danes obsega pet romanov in šest knjig zgodb, knjige esejev, priročnik itd. ter je prevedena v številne jezike, je eden tistih opusov, v katerih je jasno videti napredek in spremembo, v katerih se vedno zrcali tisto, kar pretenciozno imenujemo duha časa, a se pri tem ne izgubljajo osnovne značilnosti avtorjevega pisanja - obrtna superiornost, mojstrsko očrtavanje medosebnih odnosov, nevsiljive književne in popularnokulturne reference, v katerih se bralec, če to zmore in želi, počuti kot lovec na dodatne pomene, in odličen, izbrušen slog, v katerem je na površju (ali na dnu) vedno prostor za inteligenten humor, ki pogosto namerno uhaja v ironijo. Osemdeseta so - enako kot moj prevod za Revijo - precej daleč, a v tem času se lahko pohvalim, da je tudi moja prevajalska kariera “rasla” skupaj z Blatnikom - o tem pričajo hrvaški prevodi knjig Zakon želje, Labirinti iz papirja, Saj razumeš? in Pisanje kratke zgodbe.

Dva. Zadnjič.

“Kako dolgo že veš?”

“Ne morem se več spomniti trenutka, ko nisem vedela.”

iz knjige Ugrizi (LUD Literatura, 2018)

Če spremljamo Blatnikovo prozo od leta 1983, ko je izšla zbirka zgodb Šopki za Adama venijo, do romanov Luknje in Trg osvoboditve, objavljenih v pandemijskih letih, se vidi, kako je šla po zelo indikativni poti. Na začetku je bila metafikcija, pravzaprav pametno dozirana metafikcija, z zbirko Menjave kož (1990) pa se je Blatnik premaknil proti malim, vsakdanjim zgodbam, carverjevskemu preizpraševanju moško-ženskih odnosov in prek romana Tao ljubezni, v katerem uporablja izkušnje nekaterih trivialnih žanrov, prišel v zbirki Zakon želje do nezakritega carverjevskega citata v prvi zgodbi O čem govoriva, pa tudi do tistega “moški proti ženskam”, kakor se imenuje ena od pesmi Davida Byrna. Pri tem Blatnik metafikcijskih postopkov ne zapušča scela, še zmeraj so tu, vendar utišani in pametno vključeni v neke druge pripovedne pokrajine. Še en korak naprej je bil storjen z romanom Spremeni me, ki spet izhaja iz prejšnjega opusa, vendar ga na odločilen način zaznamuje z novimi sestavinami, ki peljejo nekam na križišča žanrov, kjer je težko in nepotrebno enoznačno definirati, ali gre za distopijo, satiro, znanstveno fantastiko, ljubezensko zgodbo, angažirano družbenokritično prozo ... Danes vemo, da je prav ta roman nekako odprl pot zadnjim objavam, postapokaliptičnim Luknjam, ki so zasnovane na temelju distopije, in Trgu osvoboditve, v katerem se Blatnik, seveda povsem v svojem slogu, sooča z novejšo zgodovino in osemdesetimi leti kot mitsko točko generacijske nostalgije, ki pa jo je prav tako treba, kajne, malce podvreči ironiji in samoironiji.

Blatnik je pripadnik t. i. postmodernistične generacije slovenskih prozaistov, ki se je v književnosti pojavila v osemdesetih ter se zbrala okrog revije Literatura in knjižne zbirke Aleph, ki jo je zasnoval prav on, in se večinoma naslanjala na izkušnje ameriške metafikcije. Blatnik je paradigmatski pisec te generacije. Po prvi zbirki kratkih zgodb Šopki za Adama venijo ter romanu Plamenice in solze, prepletenem z mrežo motivov in tem trivialnih žanrov in književnih reminiscenc, ki ga je književna kritika okarakterizirala kot svojevrsten manifest nove generacije prozaistov, je objavil Biografije brezimenih. Teh petindvajset kratkih zgodb nedvomno spada v vrh slovenske kratke proze tega časa, razvoj, ki ga lahko spremljamo v njih, pa je pomemben za pot te proze od neomodernizma prek metafikcije do avtopoetičnega eklekticizma. Biografije bralca presenečajo z veščim poigravanjem z žanri, katastrofičnimi zgodbami, atmosfero tesnobe in zelo uspešnimi kratkimi kratkimi zgodbami, ki koketirajo z aforističnostjo in napovedujejo, kaj vse se je pozneje razvilo in zložilo v Blatnikovih nadaljnjih knjigah.

Ali nisi učil svojih otrok od prvih korakov, kako naj iščejo bližnjice, kako naj se neopazno vrinejo v vrsto v trgovini, na smučišču, na letališču? In zdaj se čudiš, da si kar naprej na koncu vrste, ki se nikamor ne premika, da prihajajo novi in novi ljudje in se vrivajo predte?

Ne čudi se. Bodi ponosen. Dobro si naučil.

iz knjige Luknje (Goga, 2020)

Mojstrstvo kratkozgodbarske prakse se je potrdilo v njegovih kasnejših zbirkah Menjave kož, Zakon želje, Saj razumeš? in Ugrizi. Poleg tega, da lahko - tako tipično za kritike - opazimo, da je vsaka od teh knjig obrtno čedalje boljša, nam v praksi prav res prikažejo znano geslo predstavnikov minimalizma “manj je več”. Blatnikove zbirke so v pravem pomenu besede zgled pisanja kratke zgodbe, zasnovane na ekonomičnosti naracije, tem in izraznih sredstev, kondenziranosti in destiliranosti. Zgoščene na vsakodnevne in navidezno mimobežne prizore, zakon želje in posameznika, ki ga ne more nadzorovati, prodirajo naravnost v bit krize identitete, zakona, ljubezni, komunikacije, odraščanja - kajti v ključnih trenutkih gre zmeraj za krizo in nezmožnost prestopanja tanke rdeče črte, ki bi morda enkrat nekje pomenila izhod. Blatnikove zgodbe v popolnosti, tako z obliko kot vsebino utelešajo stališče, da “nobena zgodba ne more trajati”, v besedilu ali življenju, povsem vseeno. Genetsko so zgodbe iz vseh njegovih zbirk povezane s priročnikom Pisanje kratke zgodbe, nastalim iz izkušnje vodenja delavnic kreativnega pisanja, priročnikom, ki je bil na Hrvaškem preveden in zelo uporabljan. Teorija in praksa pri Blatniku namreč zmeraj stojita z ramo ob rami ...

Opus kot puzzle

Andrej Blatnik ima dve lastnosti, ki ga po mojem mnenju dvigata iz množice (pisateljev) in delata izjemnega. Prva je ta, da nima težav s spremembo; o tem najbolje priča ena njegovih davnih izjav, da bi v novih pogovorih o njegovem pisanju lahko brez nadaljnjega preskočili prve knjige (kar seveda z mojega gledišča ne drži, a je pomenljivo). Na te spremembe, ki se dogajajo iz knjige v knjigo, ne vplivajo aktualne književne mode ali trendi, temveč njegov notranji občutek, da je določen model izčrpan in ga je treba razširiti ali zamenjati. Druga lastnost, ki bi jo rada poudarila, je sposobnost, da svoj opus gradi kot puzzle, v katerem vsako novo delo vsebuje delce starega, spremenjenega, dopisanega, in na ta način ustvarja močne medbesedilne povezave, za katere je dobro, da so razpoznane, vendar hkrati niso pogoj za recepcijo. Tako se dogaja tudi v njegovih romanih, v katerih na strateških mestih zmeraj vznikne kak citat, parafraza ali pa samo aluzija na kratke zgodbe, ki smo jih brali prej.

Blatnikova proza je ironična do obstoječih modelov, žanrov in teorij pa tudi do lastne pozicije v vsem tem. Na kratko, izvrsten spoj celovitosti in fragmentarnosti, teorije in prakse, a vedno reader friendly.

Blatnik je nekoč izgovoril nekakšen pisateljski credo: “Raje živim kot pišem, vendar se v pisanem tekstu počutim resničnejšega.” Njegova proza, lahko sklenemo, je ironična do obstoječih modelov, žanrov in teorij pa tudi do lastne pozicije v vsem tem. Na kratko, izvrsten spoj celovitosti in fragmentarnosti, teorije in prakse, a vedno reader friendly. V tem njegovem tridesetletnem književnem potovanju pa je zanimivo še eno dejstvo: ko je bila književnost v svojem dominantnem toku (ne samo v Sloveniji, temveč tudi v širšem okolju) družbeno aktivna, je Blatnik o tem izražal svoje stališče tako, da je pisal intimne zgodbe, v katerih je bilo pomembnejše od vsega tega zunanjega na primer to, zakaj se v knjigah več ne poljublja, niti ne govori o poljubljanju, ampak govori le o tem, da se o poljubljanju samo še govori. Če dobro premislimo, je to zelo pomembno vprašanje. In ko so se pisatelji večinoma umaknili v niše posameznikovega intimnega sveta, je Blatnik začel tematizirati družbeno ozadje svojih zgodb o posameznih intimah. Vse to jasno pripelje do trenutka, v katerem moram - parafrazirajoč avtorja - priznati, da se v njegovih besedilih vedno počutim resničnejšo, vprašanje, ali raje živim ali berem, pa bom za zdaj vseeno pustila kot odprt konec. 

Iz daljšega besedila, ki bo v celoti objavljeno v festivalskem zborniku.


Najbolj brano