Evropa rešuje življenja - z orožjem?

Veliko preden je Rusija napadla Ukrajino, je bil izbran naslov letošnje Vilenice: “Evropa se širi in krči. Kako daleč je dom?” Nekje daleč, pa vendar blizu, zelo blizu, hrumijo tanki in grmijo topovi. Slišim in vidim jih enako dobro kakor podobe politikov in političark brez zvena besed, brez pomena. Odpirajo usta in bruhajo ogenj. Lažejo. Kače jim silijo iz ust - le od kdaj več orožja pomeni več miru?

Slutili smo jo, a je nismo jasno videli. Politiki so govorili o njej, vsi politiki od tod in tam so pozivali, naj se vendar zadeve uredijo z vojno, njihov jezik je bil zastrupljen z veliko besedami in njihovim pomenom v nasprotjih, v nevidnih kontrastih, kaj je mir, kaj je demokracija, kaj je svoboda.

Odkar je žirija Vilenice lani jeseni določila moto letošnjega festivala “Evropa se širi in krči. Kako daleč je dom?”, sta se ta trditev in to vprašanje že do konca olimpijskih iger v Pekingu spremenila v popolno resničnost. Vprašanje ni več samo pisateljsko, ni več samo pesniško, vprašanje je enako za vse v Evropi. Vprašanje, kako daleč je dom, je za dvanajst milijonov ljudi popolnoma absurdno. Doma ni več. Uničili so jim ga. In če bo šlo to še naprej, bodo tudi nam uničili naš skupni dom - Evropo.

Nekje daleč, pa vendar blizu, zelo blizu, hrumijo tanki in grmijo topovi. Slišim in vidim jih enako dobro kakor podobe politikov in političark brez zvena besed, brez pomena. Odpirajo usta in bruhajo ogenj. Lažejo. Kače jim silijo iz ust - le od kdaj več orožja pomeni več miru?

Kako se širi in krči Evropa, je vprašanje, ki ima neskončno veliko prikazov v podobah iz vojne v Ukrajini in v besedah evropskih politikov.

Vsi z vsem besom sovraštva udejanjajo samo vojno - besede so dobile nove pomene, nove vrednosti. Ne bo samo ekonomske krize, kriza bo pognala svoje korenine v zavesti ljudi. Ker je mir zasmehovan in zanikan, bodo duše zastrupljene.

Najpomembnejši izziv letošnje Vilenice mora biti zato absolutno brezkompromisen in neomajen poziv k miru. Samo k miru. Mir je naša univerzalna beseda, a smo zanjo gluhi in nemi!

Čas je dokazal, da je bila žirija Vilenice preroška, da je v slutnji razkrila bistvo današnje Evrope. Nihče med člani žirije in nihče v DSP si ni mogel zamišljati, da gre z motom letošnje Vilenice v apokaliptične razsežnosti strahot vojne, v krčenje Evrope, saj se ni razširila niti v Ukrajino niti v Rusijo, ki pa sta - kako čudno zemeljsko - kulturno in zgodovinsko pa tudi sicer njen naravni del. Današnja Evropa se seseda, ker živi znotraj svojih egoističnih meja. Vse njene meje so umetne, lažne, ker se je odpovedala sami sebi.

Najpomembnejši izziv letošnje Vilenice mora biti zato absolutno brezkompromisen in neomajen poziv k miru. Samo k miru. Mir je naša univerzalna beseda, a smo zanjo gluhi in nemi!

Bratstvo, enakost in svobodo si je Evropa iztrgala iz zavesti, v zraku se vrtinčijo še kot svete besede miru, demokracije, enakopravnosti in enakosti. Ko pa padejo na tla, se raztopijo v blato in kri, postanejo sovraštvo, bogastvo, kapital in smrt.

Zdaj vemo: Evropa je žrtev. Evropa je izbrisala svoj spomin, kakor da ničesar več ne ve, da ne pomni ne vojne ne miru, saj hoče mir zagotoviti z orožjem. Zaradi sovraštva sproti pozablja, pomeni besed in vsebine besed pa se izgubljajo. Rusija, ki je agresor, grozi z lakoto pol milijarde ljudem! Sicer ne govori o miru, vsaj to ne, če že vojna zahteva smrt tisoče mladih moških na obeh straneh; vsaj ne govori o pravičnosti, čeprav je z domov pregnala dvanajst milijonov ljudi. Ampak ta korektnost molčanja ubija enako kakor glasno govorjenje o svobodi in pravičnosti. In kdo ne pozna usmiljenja do vseh teh ljudi? Tisti, ki hoče vojno. Nedvomno. Uničevanje infrastrukture in domov ljudi je zločin proti človeštvu. Kdo bo na vseh straneh vseh meja povzdignil glas proti, kdo bo obsodil? Tudi Evropo.

Letošnja Vilenica je lahko le žalostinka za Evropo, ker se je sama razkosala na več celin. S sovraštvom je začrtala meje, ki so hujše kakor železne ograje. Segajo v naše duše, v naše misli, v naš svet.

Zakaj hoče Evropa vzpostaviti kulturne meje in jezik sovraštva? Na novo postavlja kulturne meje in ustvarja sovraštvo. Kako žalostno je, da ji ne moremo več verjeti.

Sanje o zmagi orožja nad mirom so paradoksalne in lažne. Vojna divja, ljudje umirajo in trpijo, neznansko, žalostno, nedopustno. Evropa rešuje življenja - z orožjem? Evropa se krči, z vseh strani njenih vzhodnih in zahodnih meja je je vse manj. V tej vojni je izginila z zemljevida.

Grmadijo orožje - govorijo o demokraciji in miru! Zamudili smo. Zaradi odpovedi temeljnim razsvetljenskim idejam, ki so vzpostavile sedanjo Evropo, se Evropa krči, širi pa se njena podrejenost tako Rusiji kakor zaveznici - ZDA.

V resnici noben politik ne govori: le kakor krokarji krakajo signale, apeli so kriki, pozivi na vojno. Preglasili so ropot železja, bruhanje topovskih granat, prezirajo teptanje ukrajinskih žitnih polj, hinavsko razglašajo neke davne vrednote o demokraciji, na realnih tleh pa so uničena domovanja, ceste, mostovi, duše ljudi.

Želim si, da bi bila letošnja jama Vilenica oltar, pred katerim bi skupaj molili - v evropskih jezikih - posebne psalme za mir in razumevanje. Ne želim si obtoževanja, dokazovanja, prepričevanja, kričanja, govorjenja o krivdi in kazni, saj bi nas te besede oddaljile od miru. Ali so otožnost, žalost, groza zaradi vojne možni v poeziji? Nedvomno.

Dušan Merc, predsednik Društva slovenskih pisateljev


Najbolj brano