Štorje sz škrinje (24): Taki so (bili) koprski zlatarji: “Vsi za aniga, aden za use!”

Leta 1958 se je iz Skopja v Izolo priselil 34-letni Nikola Stefanovski. Kaj kmalu je prišel v Koper, najprej v trgovino v Župančičevi, nato pa od leta 1960 v Čevljarski ulici. Šolo za zlatarje je kot večina drugih mojstrov zaključil v Celju. Po pripovedovanju sina Rikija, ki danes nadaljuje z obrtjo v prenovljeni zlatarni, je v začetku 80. let v očetovi zlatarni prišlo do ropa.

Oče mu je povedal, da je ropar z ukradenim nakitom zbežal v slepo ulico nasproti njihove zlatarne, za njim pa je stekel mož postave. Ko je ropar uvidel, da je v pasti, je vzel pištolo in ustrelil proti zasledovalcu. Na srečo je bil miličnik nižje rasti, zato je metek šel čez njegovo kapo in se zaril v leseni okvir zlatarne! Dolga leta je bil košček svinca v lesu v opomin na neljubi dogodek.

Še en Nikola je svojo zlatarno odprl v Kopru, prav tako v Čevljarski ulici: to je bila zlatarna Tomovski, ki je začela delovati leta 1957. 26-letni Nikola Tomovski, ki je bil rojen v Skopju, si je svoj prodajni prostor v trgovini najprej delil z Italijankama, ki sta prodajali klobuke. Prodaja filigrana se je večala, zato je kmalu imel zase vseh enajst kvadratnih metrov, kjer je deloval vse do leta 2005, ko je preminil.

O avtorici

Mirella Baruca skozi spomine na svojo nono Vanco Bomba iz Bošadrage pripoveduje duhovite zgodbe o življenju v Kopru nekoč. Prosti čas posveča tudi ljubiteljski fotografiji in risanju. Karierno pot je gradila v Istrabenzu, kjer je skrbela za odnose z javnostmi, nakar je to področje vrsto let negovala tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je trenutno zaposlena kot predstojnica tajništva.

Na desni je Nikola Tomovski pri delu v skopski zadrugi, pred letom 1960. Foto: osebni arhiv Davida Tomovskega

Stranke se ga spominjajo kot konzervativnega, še posebej gospe, ki so tedaj kot deklice hotele nositi več uhanov v ušesih. Pa jih Nikola ni hotel narediti niti Biserki, hčerini prijateljici, ki je želela v ušesnem mešičku imeti tri luknje. “Dovolj je ena na vsakem ušesu, več se ne spodobi!” je očetovsko dejal in pri tem je ostalo.

Tomovski, ki je znal več jezikov (poleg makedonskega in slovenskega še češki, hrvaški, italijanski, nemški, albanski jezik), se je počutil Primorca. Zato je tudi rad stal pred vhodom, pozdravljal mimoidoče in klepetal z domačini, tako da so ga vsi poznali. Družinsko tradicijo po očetovi smrti v novih prostorih nadaljujejo otroci Ambroz, Franka in David.

Marjan Kačinari je iz kosovskega Prizrena, ki je bil znan po zlatarskih zadrugah, v Maribor prišel leta 1954. V drugi polovici 70. let se je zaradi ugodnejše klime preselil v Koper, kjer se je leta 1967 poročil. Pot mojstra je začel v prizrenski tovarni, v avstrijskem Linzu pa je svoje znanje nadgradil in postal uspešen zlatar. V Mariboru je ostal Marjanov brat, ki je nadaljeval z obrtjo zlatarstva. Prav njihova zlatarna je še danes znana po prestižnem Borštnikovem prstanu, ki ga od leta 1970 podeljujejo najboljšim gledališkim igralcem in igralkam v tekočem letu.

Marcel Kačinari na “škaletah” na koncu Čevljarske ulice. Leto 2021 (foto: Mirella Baruca)

Medtem pa je mojster Marjan Kačinari v svoji koprski zlatarni, ki jo je imel v Kidričevi ulici, med drugim izdelal tudi prstan koprskemu škofu, ki je rad posedel v Marjanovi delavnici in dolge ure klepetal z mojstrom. Bližina avtobusne postaje je bila za zlatarno ključnega pomena, saj je bila tedaj Kidričeva ulica vseskozi polna in tako je bilo tudi več obiska. Sin Marcel Kačinari, ki danes nadaljuje obrt in ima svojo zlatarno “na škaletah” v Čevljarski ulici, je bil nekaj časa tudi svetovalec lastnika Zlatarne Celje, Bojanu Albrehtu. Spomni se, kako mu je oče pripovedoval o silvestrovanjih, ki so jih koprski zlatarji nekoč praznovali skupaj.Pa tudi sicer so bili med seboj složni. Če ena stranka ni našla, kar je iskala, jo je eden napotil k drugemu, saj so se vsi poznali med seboj, predvsem pa - spoštovali, ne glede na to, kdo je na kateri družbeni “škali”.

Nona Vanca je večkrat rekla: “Kadar ki bom šla pud zemljo, ne bom neć uzela s sobom.” In to velja za vse nas. Namesto za pehanjem za materialnimi dobrinami se ozrimo okoli sebe in namenimo sočloveku prijazno besedo. Ne pozabimo - ni vse zlato, kar se sveti!


Najbolj brano