Jožica Ličen je več kot 30 let pomagala drugim, zdaj pa sama potrebuje pomoč

Čeprav so za Jožico Ličen dve leti težke bolezni, izguba noge in večmesečno bivanje v bolnišnicah, ji preizkušnja ni vzela pozitivne energije. “Vzamem, kar mi je dano. Rada pa bi še naprej živela doma in pomagala ljudem, ki še bolj potrebujejo pomoč kot jaz,” je povedala ob našem obisku. Jožica potrebuje dvigalo, na njeno željo pa bo last Škofijske karitas Koper, ki zbira denar za njegov nakup in montažo.

Danes 74-letna Jožica Ličen je že od leta 1990 prostovoljka Karitas. V več kot 30 letih sodelovanja je kot voditeljica odbora za materialno pomoč pri Škofijski karitas Koper, namestnica njenega ravnatelja in od leta 2018 do lani njena ravnateljica ter kot voditeljica mednarodne likovne kolonije Umetniki za karitas, od blizu spremljala stiske ljudi, ki jih je življenje preizkušalo na različne načine, jim pomagala, jih bodrila ter vlivala voljo, da so se z njimi laže spoprijeli. “Delam to, kar preprosto čutim, da moram narediti,” nam je zaupala v pogovoru pred sedmimi leti, ko je bila v akciji Primorskih novic in Radia Koper izbrana za osebnost Primorske meseca novembra.

Jožica Ličen pred dobrim desetletjem, ko je skrbela za pomoč za številne Primorce. Foto: Alenka Tratnik

Dobrodelna akcija za dvigalo za Jožico

Prispevke zbirajo na:

Škofijska karitas Koper, Vipavska cesta 11, 5270 Ajdovščina

>TRR SI56 0475 0000 3155 558

>sklic SI00 130522,

>namen: dvigalo za Jožico

Pogum vsem, ki so bolni

“Pogum vsem, ki ste bolni, ste izgubili službo, in vsem, ki pomagate,” je pred dvema letoma nagovorila zbrane ob začetku tedna karitas.

Da bolezen ne izbira, je častna občanka Občine Ajdovščina in prejemnica številnih priznanj in nagrad, najbolj sveža je spominska medalja, ki ji jo je prejšnji mesec na predlog Škofovske konference ob 30. obletnici samostojne in neodvisne države podelila Vlada Republike Slovenije, preizkusila na lastni koži. Že pri 29. letih je zbolela za kronično avtoimunsko sistemsko vnetno boleznijo vezivnega tkiva, ki je znana tudi kot Sjögrenov sindrom. Zaradi bolezni se je morala že pri 40- invalidsko upokojiti in tedaj se je odločila, da svoj čas nameni dobrodelni dejavnosti. Z boleznijo se je naučila živeti, a dolgoletna uporaba močnih zdravil je pustila posledice na njenih sklepih, koži in ožilju.

“Moč in voljo so mi s svojo požrtvovalnostjo in predanostjo vlivali moji najbližji, hčerki, zeta, vnuki, zdravniki in medicinske sestre, sodelavci Karitas in vsi dobri ljudje, ki so molili zame in mi pošiljali dobre želje.”

Jožica Ličen

In tako se je pred dvema letoma začel njen križev pot. “Decembra 2019 sem se slabo počutila, kot da imam pljučnico. Obisk pri zdravniku je pokazal lezije na pljučih, a po jemanju antibiotikov so izginile in danes sem skoraj prepričana, da sem prebolela covid-19. Septembra 2020 sem zaradi močne aritmije pristala v bolnišnici, kjer mi je pomagal šele elektrošok. Potem sem bila mesec, dva doma, ko se mi je na mezincu desne noge naredila majhna ranica, nič posebnega. Zaradi slabega ožilja se je hitro širila, spet sem pristala v šempetrski bolnišnici, lani poleti pa je prišlo do sepse. Bilo je res hudo, bolečine so bile neznosne in sem že pomislila, da je konec. A očitno ima Bog z mano drugačne načrte,” se spominja Jožica.

Zaradi sepse so ji morali odrezati desno nogo pod kolenom. “Mogoče se sliši čudno, ampak ko so mi jo odrezali, sem bila res srečna. Srečna, da ni več neznosnih bolečin. In ko sem se prebudila iz narkoze in so me sestre pokrile z grelno blazino, sem najprej pomislila, da sem v nebesih. Res sem se počutila tako. Hkrati pa sem bila zaradi zastrupitve tako slaba, da še tri mesece nisem mogla dvigniti niti glave.”

Po operaciji v izolski bolnišnici je zdravljenje nadaljevala v sežanski bolnišnici, kjer je v covidnih razmerah prebila zimske mesece. Svoje najbližje je lahko videla le na daleč, z balkona bolniške sobe, a se ni predala.

Čutila se je dolžno vztrajati

“Moč in voljo so mi s svojo požrtvovalnostjo in predanostjo vlivali moji najbližji, hčerki, zeta, vnuki, zdravniki in medicinske sestre, ki se jim moram res zahvaliti za vso strokovnost in srčnost, sodelavci Karitas in vsi dobri ljudje, ki so molili zame in mi pošiljali dobre želje. “Zaradi vseh njih sem čutila iskreno dolžnost, da moram vztrajati. Ob vsej strokovni in duhovni podpori, ki sem jo bila deležna, sta me naprej gnali moja trma in, po nasvetu zdravnika v sežanski bolnišnici, rezine pršuta. To je res pomagalo,” pravi Jožica.

Po osmih mesecih zdravljenja v bolnišnicah se je februarja letos končno lahko vrnila domov na Cesto. Vesela, da lahko z okna domače dnevne sobe spet vidi župnijsko cerkev v Vipavskem Križu ter cvetoč sadovnjak, ki jo je letos že razveselil s češnjami, dobro kaže tudi marelicam in figam. A Jožica jih lahko opazuje le skozi okna v nadstropju hiše, saj z invalidskim vozičkom ne more po stopnicah.

V Škofijski karitas Koper so se zato odločili za dobrodelno akcijo zbiranja denarja za nakup in montažo dvigala. “Naša Jožica je toliko let pomagala drugim, posameznikom in družinam, da smo se čutili dolžni pomagati. Zbrati je treba 19.800 evrov in po dobrih dveh tednih smo veseli, da smo uspeli zbrati že več kot 10.000 evrov. Veliko ljudi nas kliče, da bi pomagali, a da lahko prispevajo majhne zneske. Vsak dar je dobrodošel in najlepša hvala prav vsem darovalcem. Hvala Občini Ajdovščina in hvala sosedom in drugim, ki pomagajo z materialom in z gradbenimi deli,” je poudarila koordinatorka dobrodelne akcije Tatjana Rupnik.

Nadeja se, da bodo, če bodo zbrali denar, dvigalo postavili predvidoma septembra. Sodelavcem Karitas pri izbiri dvigala in izvedbi posegov pomaga Peter Skapin iz Vipave, ki je sodeloval že pri dobrodelni akciji za nakup dvigala za družino Žejn iz Podkraja. Dvigalo bo montažno in bo, kot je vztrajala Jožica, last Škofijske karitas Koper, da bo lahko, ko ga sama ne bo več potrebovala, na uporabo še komu drugemu.

Rada bi romala na Brezje

Kaj bo prinesel jutri, Jožice ne skrbi. “Kar bo Bog dal in kar bo vzel. Ta preizkušnja me je prizemljila, da vem, da lahko vsak čas pride moj trenutek,” je povedala. In dodala še: “Potiho si želim, da bi se letos lahko udeležila romanja na Brezje, ki sem ga toliko let pomagala organizirati.”

Medtem pa ne počiva, saj je po dobrih tridesetih letih prostovoljstva tako vpeta v dogajanje, da ji telefon stalno zvoni. Iz domače pisarne se na daljavo udeležuje tudi številnih sestankov v okviru Karitas, kjer je trenutno namestnica ravnatelja Škofijske karitas Koper Tihomirja Busije. “Kličejo me ljudje, ki imajo različne težave, naj jim svetujem. Po enem letu spet lahko pomagam pri projektu Umetniki za Karitas, zato sem obljubila, da izberem in povabim umetnike, ki bodo letos na Sinjem vrhu. Vesela sem, da so se vabilu odzvali naši domači ustvarjalci, imeli pa bomo tudi goste iz tujine,” je že napovedala 28. srečanje, ki bo v avgustu.

---