Kava, juhica in dolgi odgovori

Vsa druženja z Borisom Pahorjem so minila ob kavi, pri njem doma, v tržaških kavarnah ali v tistih na poteh, ki sva jih prepotovala skupaj. Boris Pahor je najraje pil kavo. Tako rad jo je imel, da je ni odklonil ob nobeni uri, pri čemer sploh ni imel težav s spancem. Bila je nadomestek za vse drugo. Zadnje čase smo s kavo celo nazdravljali. Ker ni imel navade piti alkohola, smo si pač izmislili svoj način. Ko je Vera prinesla skodelice dišeče kave, smo se navadili na poseben ritual. “Na kaj pijemo danes, Boris? Na svobodo, pravico in resnico,” smo zaklicali vsi v en glas.

Kako neverjetno ga je določala beseda svoboda. Verjetno ga marsikdo ni povsem razumel ali ni hotel razumeti, še najmanj tisti, ki so znali iz konteksta njegove misli iztrgati kakšno njim všečno frazo ali izjavo, ki je pomenila vse kaj drugega kot to, za kar se je v resnici zavzemal. Tudi o tem sva se pogovarjala, on pa mi je rad zabrusil, da sem levičarka, pri čemer mi nikoli ni zares pojasnil, kaj je narobe z mojim nazorom. In če je že bil tako strog razsodnik, bi mi moral odreči prijateljstvo, ki naju je vezalo zadnja leta. Pa mi ga ni, krepilo se je z mnogimi drobnimi rečmi in je bilo iskreno. Nedolgo tega, po končanem BBC-jevem filmu Mož, ki je videl preveč, mi je iz hvaležnosti, ker sem sodelovala pri nastajanju tega pomembnega dokumentarca, predlagal, da se tikava. V prijateljskih odnosih je dopustil, da ga učim pošiljati telefonska sporočila, pogosto pa sva skupaj prevajala zapleteno francosko korespondenco. Ko mu je opešal vid, sem mu tudi pisala in pošiljala pisma v Francijo.

V spomin na žrtve

Prav zgodba o dokumentarcu, ki izriše krasen Pahorjev portret in ga umesti v evropski kontekst druge svetovne vojne, je značilna, ker pokaže na njegov pomen zunaj obeh domovin, Slovenije in Italije. Tudi na način, kako sta ga dolgo sprejemali ali, bolje, ga nista sprejemali. Prvi dokumentarec Trmasti spomin, ki so ga prav na dan smrti vrteli na koprski televiziji, je bil posnet, ko je imel Boris že 96 let. Imeli smo srečo, da je v regionalni RTV center kanilo nekaj denarja, po pametni uredniški odločitvi v dokumentarni program, Pahor pa je bil prvi na spisku. Dodelili so ga meni oziroma nama s Tomažem Burlinom. To je bilo naše najdaljše skupno delo in potovanje. Vztrajala sem, da zgodba o pisatelju Pahorju ne more teči le med Trstom in Ljubljano, da je njegova tretja kultura francoska in da ne moremo mimo dejstva, da ga je kot pisatelja najprej sprejela Francija in mu sredi osemdesetih let objavila prevod Nekropole. Tej je sledil še Spopad s pomladjo, uspešnica, ki mu je odprla vrata do velikih medijev in številnih gostovanj. Kako odreči ta del njegove zgodbe človeku, ki je v sanatoriju v bližini Pariza po prihodu iz taborišča zdravil tuberkulozo in zapisal, da je bil zanj čas, ki ga je preležal, univerza? Kako rad se je odpravil po pariških ulicah, kjer je po vojni iskal stik z “normalnostjo”, kupoval knjige in požiral Camusa, Vercorsa in druge. Koliko prijateljev je imel tam. Okrog njega je bila vselej gneča in razpored obiskov precej zapleten.

V znamenito pariško gledališče Odeon povabljena tudi Boris Pahor in madžarski nobelovec Imre Kertész. V dialogu je briljiral Boris, ki ga ni bilo treba prevajati, saj je govoril francosko in si znal vzeti čas za svojo pripoved.

Še eno srečo smo imeli v Parizu med snemanjem, kar bi se nam v Sloveniji težko zgodilo. Boris je pristal, da ga sredi zime “mučimo” še en dan - ta ni bil načrtovan - pod pogojem, da ga odpeljemo na Île St. Louis, kjer na kraju nekdanje mrtvašnice, za katedralo Notre Dame, stoji spomenik žrtvam nacističnih taborišč. Želel se je pokloniti njihovemu spominu, kar je v Parizu storil vsakič. Sreča, o kateri govorim, pa je bilo dejstvo, da nam je uspelo brez predhodnega dovoljenja tam snemati, saj smo prepričali paznika, da je z nami bivši taboriščnik in da mu ne moremo odreči “slikanja” v notranjosti spomenika.

Prav na tem potovanju sta bila na eno od pomembnih srečanj v okviru gostovanj evropskih pisateljev v Franciji v znamenito gledališče Odeon povabljena tudi Boris Pahor in madžarski nobelovec Imre Kertész. V dialogu je briljiral Boris, ki ga ni bilo treba prevajati, saj je govoril francosko in si znal vzeti čas za svojo pripoved. Podobno kot med javnim srečanjem s Stéphanom Hesslom, ki ga je pripravil nekdanji minister Jack Lang, ko je voditelj utegnil postaviti komaj nekaj vprašanj, ne vedoč zlasti za Borisov epski slog.

Kruh v mlačnem mleku

Spomin me spet zanese h kavi, s katero smo reševali vprašanje hrane. Na Unescovem večeru, kako leto kasneje, ko je film, ki je medtem na Dunaju že dobil nagrado Erasmus EuroMedia, doživel še pariško premiero, se je zapletlo (pa ne prvič) pri pogostitvi. Na takšnih dogodkih so pogovorom sledile zakuske s posušenimi kanapeji, ki so bili pripravljeni že več ur poprej. Boris ni prenesel trdega kruha, zato smo običajno poiskali rešitev v beli kavi z nadrobljenim kruhom. Na velikem sprejemu v Parizu pa primerne tekočine razen vina in vode ni bilo, zato smo večerjo rešili kar z mlačnim mlekom. Kasneje sem organizatorje že vnaprej prosila, da pripravijo toplo zelenjavno juho. Boris ni bil zahteven, jedel je malo, najraje na žlico. V letih, ko je bila žena že pokojna in še ni bilo Vere, sem mu prinašala domačo juho ali mineštro in kak dober posladek, najpogosteje kremne rezine.

Do zelenjavnih juh, kave in zdravic z njo je preteklo veliko časa, kakih 40 let. Kot mlada novinarka sem se ga celo bala, ker so mi pravili, da je strog in zahteven in da zna biti tudi tečen. Bil je predvsem nezaupljiv, ker se nisva poznala, a odklonil ni nobenega intervjuja ali vsaj krajše izjave, ki pa pri njem nikoli ni bila kratka. Spominjam se, da sva z radijsko tajnico do poznega pretipkavali nekajurni pogovor, ki sem ga posnela pred podelitvijo Prešernove nagrade in ga je objavila STA. Takrat je na stari naslov na Kontovelsko reber prihajalo malo novinarjev z naše strani, v Sloveniji pa Pahor ni bil zelo znan. Nezaupanje je bledelo s časom, a da sva se res zbližala, je bilo potrebnih veliko izidov knjig, pa pisateljsko srečanje ob meji v Portorožu konec osemdesetih let, kamor je bil povabljen takrat še prezrti pisatelj, veliko frankofonskih dogodkov in drugih srečanj, kasneje njegovo častno članstvo v KD Peter Martinc, ki mu predsedujem. Sodelovanje z BBC-jem, na pobudo njegovega velikega občudovalca Marca Ramseya, ki je v zgodbo o Pahorju vložil izjemen trud, pa soavtorja in režiserja Alaina Yentoba, ki je poskrbel celo za izdajo ponatisa Nekropole v angleščini, je bilo zanj višek priznanja v svetu, kar je na neki način res. Bil je izjemno hvaležen vsem nam, ki smo se trudili za projekt in ga izpeljali do konca. Jaz sem bila samo spletična, kot bi rekla Jolka Milič. Toda kakšni spomini! Naj bo še enkrat tako, kot sem rekla vselej ob slovesu: “Je vous embrasse, Boris!”

---