Univerza bo raziskovalna ali pa je ne bo

Ko govorimo o položaju znanosti in univerze v slovenski družbi, je dr. Rado Bohinc zagotovo kompetenten sogovornik. Deloval je namreč v različnih vlogah, zato do obisti pozna stranpoti in izzive slovenskega akademskega prostora. Za Lucijo Čok je bil drugi rektor Univerze na Primorskem, že desetletja je predavatelj, bil je tudi dekan ljubljanske FDV in minister, trenutno pa ima ob polni zaposlitvi na FDV tudi dopolnilno delovno razmerje na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. V Slovenski Istri preživlja vsak konec tedna, saj ima tu tudi hišo.

Dr. Rado Bohinc Foto: arhiv Fakultete za družbene vede
Dr. Rado Bohinc Foto: arhiv Fakultete za družbene vede

> V okviru ZRS Koper sodelujete v Pravnem inštitutu. Kakšen je način dela? Kateri so glavni projekti, ki se jih lotevate s sodelavci?

“Pravni inštitut je eden od inštitutov Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. Opravljamo raziskave z različnih pravnih področij, denimo o človekovih pravicah, posebej v kazenskih postopkih. S tem se največ ukvarja sedanji ustavni sodnik dr. Rok Svetlič, od zunanjih sodelavcev pa še Jernej Černič in drugi. Ukvarjamo se tudi s področjem korporativnega upravljanja in s področjem korporativne odgovornosti, tudi odgovornosti direktorjev. Tu je zelo aktiven dr. Jože Ruparčič, sicer pomočnik varuha človekovih pravic. Inštitut izvaja tudi mednarodni projekt in se prijavlja na projekte ARRS. ZRS odlično napreduje potem, ko se je moral izločiti iz Univerze na Primorskem. Mislim, da to za univerzo ni bila razvojno modra poteza.”

> Kakšno pa je delovanje podiplomske šole za magistrske in doktorske študije, ki jo vodite?

“To je podiplomska šola za študij na magistrski in doktorski ravni, ki je bila ustanovljena v sodelovanju ZRS Koper in Emunija. Na tej šoli že teče podiplomski študij kineziologije, v pripravi pa sta še doktorski program s področja humanistike in družboslovja ter program s področja evropskih poslovnih študij. Pri slednjem podajamo znanje, kako poslovati v EU in kako poslovneži iz Evropske Unije poslujejo v sredozemskih državah. Ta šola še ni pravna oseba, temveč le skupna enota ZRS in EMUNI. Z njo spodbujamo tudi začetek izobraževalne dejavnosti ZRS Koper.”

“Normativna preobloženost visokega šolstva v Sloveniji je pretirana. Zato sem zagovornik zmanjšanja zakonske regulacije v prid univerzitetne.”

Kakovostna ločnica med univerzo in visoko šolo

> Prejšnji teden ste bili v okviru Sveta za razvoj pri SAZU glavni organizator strokovnega posveta Univerza na Prokrustovi postelji javnega zavoda: avtonomnost in odgovornost univerze v Sloveniji. Kakšne so bile glavne ugotovitve?

“Na posvetu se je izkazalo, da se v Sloveniji v premajhnem obsegu udejanja prevladujoča evropska in naša ustavna zasnova avtonomne univerze. Prepodrobna je zakonska regulacija razmerij znotraj univerze. Država se mora umakniti kot regulator in prepustiti urejanje večine vprašanj avtonomni in s tem družbeno odgovorni univerzi. Univerza kot javni zavod je del upravne hierarhije države, postati pa mora njen partner. In še to: prihodnja univerza mora biti raziskovalna ali pa to ni univerza, temveč le visoka šola. Kakovostno ločnico med univerzitetnim in visokim šolstvom mora postaviti novi zakon o univerzi. Posveta se je udeležil tudi kandidat za ministra za znanost Igor Papič, ki je še pred predstavitvijo v parlamentarnih odborih obljubil, da bo obseg raziskovalnih sredstev iz države iz dosedanjih manj kot pol odstotka zrasel na en odstotek. Pri visokem šolstvu pa bodo proračunski izdatki narasli na 1,5 odstotka. To so zelo obetavne zaveze, za katere nimamo apriornih razlogov, da jim ne verjamemo, razen seveda izkustvenih.”

> O tem novem zakonu se že dolgo govori. Kakšne spremembe zagovarjate?

“Normativna preobloženost visokega šolstva v Sloveniji je pretirana. Zakonsko urejanje statusa, organizacije in procesov na univerzi do zadnje podrobnosti ovira uresničevanje ustavne zasnove avtonomnosti univerze. Zato sem zagovornik zmanjšanja zakonske regulacije v prid univerzitetne. Na ta način univerze v svojo pristojnosti pridobijo skrb za vrhunsko kakovost, za raziskovalno podstat in za razvoj organizacije in kadrov v smeri znanstvene odličnosti. S tem, da univerze dobijo več avtonomije, pomeni več pristojnosti za urejanje organizacijskih, akademskih, tudi kadrovskih in finančnih vprašanj, prevzemajo tudi odgovornost do družbe in breme za učinkovito delovanje. V Sloveniji imamo skoraj 30 let zakon o visokem šolstvu, ki je bil 21-krat dopolnjen in šestkrat razveljavljen v določenih delih s strani ustavnega sodišča. Najbolj pomembno je, da ne nadaljujemo z dopolnjevanjem tega zakona, temveč da začnemo na novo: z novo zasnovo zakona, ki bo številna področja izločila iz zakonskega urejanja in jih prepustila univerzi. Izhodišče novega zakona o univerzi mora biti, da je lahko univerza le tista visokošolska organizacija, ki je razvila vrhunsko raziskovalno podstat svoje pedagoške dejavnosti. Zaradi tega sem omenil, da je bil za Univerzo na Primorskem razhod z ZRS velika napaka, saj je s tem izgubila velik raziskovalni potencial.”

> Torej razmišljate o izrazitejši ločnici med univerzo in visokim šolstvom?

“Danes je univerza vse, celo šole, ki opravljajo visokošolsko izobraževanje, pa niso univerzalne v smislu pokrivanja vseh strok, kar pomeni, da si že s tega vidika ne zaslužijo imena univerze. Če pogledamo še akademske standarde in raziskovalno razsežnost, bi zelo hitro ugotovili, da gre za preprost visokošolski študij. Potencialni študentje nimajo možnosti razlikovati, ker se vse imenuje univerza. Na omenjenem posvetu je bil predstavljen podatek, da ima Slovenija vsako leto razpisana študijska mesta za vso generacijo. Na primer v Švici vpisna mesta pokrivajo 40 odstotkov populacije.”

> Tudi o teh stvareh govorite v letu 2020 izdani knjigi Univerza in država. Pravna analiza družbenega položaja univerze? Kakšne so glavne ugotovitve?

“Knjiga obravnava razmerje med univerzo in oblastjo. Gre za vprašanje, ali je univerza del upravne hierarhije, na čelu katere je država, beri politika? Ali pa je univerza ena od partnerskih institucij v državi - to pomeni, da razmerja med oblastjo in univerzo niso nadrejena, temveč prirejena. Univerza naj bi se kot ena od avtonomnih institucij v družbi usklajevala in partnersko dogovarjala z oblastjo o dveh zadevah: kaj bo ponudila v okviru svoje odgovornosti za razvoj družbe, torej katere študijske programe in na drugi strani, koliko bo država iz davkoplačevalskega denarja za to plačala.”

> Imajo države, po katerih se želimo zgledovati, podobne dileme ali so nekaj korakov pred nami v razumevanju avtonomnosti univerz?

“Slovenija je tu podpovprečna. Obstaja študija, ki jo od leta 2007 pripravlja Evropsko združenje univerz, in proučuje vprašanje avtonomnosti in odgovornosti univerz po enotni metodologiji. Preverja se štiri ravni avtonomije, pri vsaki imajo osem do 12 indikatorjev. Slovenija je močno podpovprečna na kadrovskem področju, na katerem je zasedla 24. mesto med 29 državami, na akademskem področju je 25., le nekoliko boljša je glede finančne avtonomije (18. mesto) in na organizacijskem področju (16. mesto). Študija je pokazala, da bolj kot je univerza regulirana in manjše je financiranje, slabša je njena znanstvena produkcija, ki se izraža na lestvicah najboljših univerz na svetu. Na posvetu so bili predstavljeni zaskrbljujoči podatki, da se v Sloveniji to stanje poslabšuje iz leta v leto.”

Ali naj družbena odgovornost postane pravno zavezujoča?

> Vaše drugo polje znanstvenega zanimanja predstavlja koncept družbene odgovornosti. Kakšne rešitve vidite na tem področju?

“Koncept družbene odgovornosti izhaja iz tega, da tisti, ki imajo družbeno moč, prevzamejo tudi temu ustrezen del odgovornosti. Politika ima velikansko družbeno moč, vendar napakam ali kršitvam predpisov s strani njenih nosilcev ne sledi pravna odgovornost. Razen politične odgovornosti, kar pa kaznujejo volivci. Kot pravnik si zastavljam vprašanje, ali ima kršitev načel družbeno odgovornega vladanja lahko tudi pravne sankcije, tako kazenske kot odškodninske. Pravne podlage za pravne odgovornosti poslancev in ministrov so šibke, ali jih sploh ni, oz. jih varuje imuniteta. To je šibka točka političnega sistema. Družbeno neodgovorna politika ne spoštuje samoomejevanja svoje družbene moči in odločitve, ki so splošno družbeno pomembne, podreja zgolj svojim interesom. V javnem upravljanju družbena odgovornost kot pravni pojem sploh ne obstaja; uporablja se le kot politično leporečje.”

> Ko govorite o uveljavitvi korporativne družbene odgovornosti govorimo še vedno o moralnem vprašanju, da naj bi se ljudje ravnali po etičnih merilih, ali bi morali že pravno zavezati določena dejanja z vsemi pravnimi sankcijami?

“To je temeljno teoretično vprašanje na tem področju. Prevladuje prostovoljni koncept, ki izhaja še iz neoliberalnega razumevanje družbenega razvoja. Na drugi strani pa so stališča, tudi jaz zagovarjam to smer, da bi korporativna družbena odgovornost morala biti pravno zavezujoča, torej pretvorjena v korporacijske pravne inštitute. Korporacijsko pravo še vedno temelji na načelu, da direktor korporacije odgovarja korporaciji kot pravni osebi ter njenim lastnikom in nobenemu drugemu, niti skupnosti, zaposlenim, okolju, poslovnim partnerjem ... Nekaj držav, denimo Indija, ima urejeno družbeno odgovornost v zakonodaji: velike korporacije morajo pol odstotka dobička nameniti za sklade, ki financirajo programe družbene odgovornosti. EU je leta 2002 postavila definicijo družbene odgovornosti kot odgovornost korporacij za okolje, leta 2012 ga je razširila tudi na ljudi in človekove pravice, ampak še vedno kot prostovoljni koncept. Glavno gibalo programov družbene odgovornosti je postalo tržno komuniciranje z javnostmi, kar seveda ne more biti pravilen pristop, a je vseeno bolje kot nič.”


Najbolj brano