“Boris Pahor je upornik, ki se je zoperstavil niču, smrti”

Literarna zgodovinarka in senatorka v italijanskem parlamentu Tatjana Rojc je pisatelja Borisa Pahorja včeraj pred avlo rimskega senata označila za sodobnega Odiseja, ki se je uprl vsem diktaturam in vselej verjel v moč demokracije in ljubezni. Spomnila je, da mu je fašizem skušal ukrasti narodno in jezikovno identiteto: požig Narodnega doma, ki ga je na lastne oči videl leta 1920, pa je bil le napoved njegovega tavanja po nacističnih taboriščih, v katerih je ob vsakem koraku sobival s smrtjo.

Srečo, da ni postal pepel, je Pahor spremenil v potrebo po pričevanju o svetu senc, v potrebo po uporu vsaki nepravičnosti, pravi Tatjana Rojc. Pisatelju je posvetila velik del svojega raziskovalnega opusa; poleg številnih esejev, intervjujev in člankov je ob njegovi stoletnici, leta 2013, uredila obsežni monografiji Tako sem živel (Cankarjeva založba) in Così ho vissuto (Bompiani), inventuro rojakovega dolgega življenja in mogočnega opusa pa napravila v skupnem intervjuju obeh primorskih dnevnikov.

Kadar govorijo o Borisu Pahorju, ljudje pogosto rečejo “to je pa dobro povedal, dobro jim jih je napel” in redkeje “to je pa res dobro napisal, tisti njegov roman je odličen”. Kaj nam to pove?

“Da sta v naši zavesti dva Pahorja. Eden je pisatelj, ki je marsikaj zelo dobro napisal, ob njem pa živi tudi ta ikonična figura, ki nas spremlja že zadnjega četrt stoletja in dlje. Pahorjeva odlika je, da je vedno povedal, kar je mislil, brez dlake na jeziku. Njegova potreba, da pove in se izpove, je bila po moji oceni drugačna od tiste, ki ga je silila k pisanju. Kot pisatelj je ponavljal eno in isto zgodbo, a predelano in verjetno tudi doživeto vsakič na novo. Številne težke preizkušnje so ga izklesale v človeka, ki je bil navidez zelo hrapav, v resnici pa je premogel precej drugačno srž ...”

“Pahor je pisatelj, ki je onkraj senc. Šel je skoznje, na sonce, zatem pa se je vračal k sencam in vračal luč in življenje tem žrtvam.”

Mehka sredica pod trdo skorjo?

“Tako. Ena od njegovih odlik je bila tudi izjemna samozavest. Zelo je bil prepričan o tem, kar je govoril. In uveljavil se je kot avtoriteta, kot nekdo, ki mu ljudje verjamejo.”

Ki pa ga raje poslušajo kakor berejo?

“Na to je večkrat opozoril tudi sam. 'Berite moje knjige, ne govorite mi samo, da ste me videli na televiziji. V mojih knjigah je vse,' je ponavljal.”

“Za tako edinstveno knjigo bi si Pahor zaslužil Nobelovo nagrado za literaturo! V Nekropoli niti enkrat ne govori o narodih, ki so ga prizadeli, ampak vselej o diktaturah, ki so povzročalo zlo. Pahor ni maščevalen avtor, kar je njegova velika odlika.”

Po katerih njegovih najraje segate vi?

“Kar nekaj jih je, ki so mi zelo pri srcu. Seveda je Nekropola zgodba zase. A če bi bila založnica, bi takoj ponatisnila njegove novele, zbrane v knjižnem prvencu Moj tržaški naslov. In objavila bi jih takšne, kakršne so izšle že leta 1948. Takrat je bil Pahor nekaj izjemnega tudi med pričevalci izkušnje nacističnega koncentracijskega taborišča - prvenca ni pisal kot pozneje Nekropolo, z distance, značilne tudi za druge pričevalce, ki so preživeli lager. Ne, tedaj je bil še tako blizu tej strašni izkušnji in še tako odtujen od sveta, v katerega je ponovno vstopal, da so njegovi opisi v zbirki Moj tržaški naslov resnično pretresljivi. V eni od novel opazuje ljudi, ki stopajo na vlak in sprašuje se, kaj on sploh dela tam ... Te novele so pomembne kot arhetip Pahorjeve literature. Poudarjam: ponatisniti bi jih morali v izvirniku, ne v morebitnih poznejših Pahorjevih predelavah. Od njegovih romanov pa so mi zelo blizu trije. Kot mlada bralka sem ga odkrila v Spopadu s pomladjo. Poleg tega sta mi najbližja še romana Zatemnitev in Parnik trobi nji. Tam je veliko Trsta. V romanu Parnik trobi nji pisatelj enkratno opisuje svoje jadranje mimo Mola San Carlo. Bralec se čisto potopi v tedanji čas in se zave, da res obstaja tako imenovani Pahorjev Trst, ki je del tukajšnjega literarnega mozaika.”

Pisatelj v romanu Parnik trobi nji navaja tudi veliko slovenske literature na čelu s Kosovelom.

“Vsekakor. Kosovel in Kocbek sta za Pahorja najtrdnejša stebra, na njiju temelji njegova duhovnost. Večkrat je dejal, da so Kosovela v času fašizma mladi Slovenci imeli za nekakšnega starejšega brata.”

“Pahor je socialno demokracijo povzel po Janezu Evangelistu Kreku, nekoliko tudi po Edvardu Kocbeku. Pomembno mu je bilo, da smo kot narod suvereni in da ohranjamo zlasti lastno identiteto. Mislim, da je tudi v odnosu do politike Pahor vedno ostal velik idealist.”

Mladostno uporniški

Omenili ste prvenec. Zanimivo je, da je kritiko o njem napisal pisatelj Vladimir Bartol. In v njej med drugim opozoril na Pahorjev ponekod šibki jezik.

“Kar naj nas ne preseneti. Zametki za te novele so nastali že v francoskem sanatoriju, pisatelj pa jih je začel objavljati takoj po vojni, v reviji Razgledi, ki jo je v Trstu urejal France Bevk. Pahor je takrat za sabo imel taboriščno izkušnjo, ki je pokosila vse, kar je znal. Pozneje je povedal, kako je bil ob vrnitvi na univerzo tabula rasa. Na primer, nič več se ni spomnil latinščine, ki jo je obvladal že v semenišču. In ko je pisal prve novele, je za sabo imel šolanje, ki ni bilo ravno linearno ...”

... in ki je potekalo v italijanščini.

“Tako je. A potem je osvojil svoj slog, ki je prepoznaven in v katerem Pahor zveni tak, kakršen je. Neposreden.”

“Kosovel in Kocbek sta za Pahorja najtrdnejša stebra, na njiju temelji njegova duhovnost. Večkrat je dejal, da so Kosovela v času fašizma mladi Slovenci imeli za nekakšnega starejšega brata.”

Do svojega jezika v prvi knjigi je tudi samokritičen.

“Že, a če človek malo popravi jezikovne grobosti, prav dobro zveni. Pahor je povedal tudi, da so nekateri skušali popravljati njegov jezik, a ker ga niso poznali, so ga samo še poslabšali. A že podatek, da mu je Edvard Kocbek nekaj tržaških utrinkov objavil v tridesetih letih v reviji Dejanje, dokazuje, da je bil Pahor na pravi poti. Zatem, po taboriščni izkušnji, pa je moral na novo graditi vse, kar mu je lager porušil.”

Pravite, da je Nekropola zgodba zase ...

“Je unikat v svetovni literaturi. Tam ni prostora za poezijo, ampak samo še za izkušnjo. Ki je zapisana z neverjetnim talentom. To je knjiga, ki me je od vseh, kar sem jih prebrala v življenju, najbolj pretresla. V njej je Pahor nanizal nekaj resnic, ki jih zlepa ne morem pozabiti. Na primer, da se tako o ljubezni kakor o smrti ne moreš pogovarjati javno ali s komerkoli, temveč samo z osebo, s katero si zelo intimen. Presunljiv je tudi opis, v katerem se srečata Boris Pahor in Gabriele Foschiatti. Tako rekoč pred krematorijsko pečjo. Pahor takrat ugotovi: tako on, Italijan, kakor jaz, Slovenec, sva končno enaka: oba Tržačana in oba na isti strani. To so pretresljive resnice. Pomenljivo je tudi, da se je v taborišče po mnogih letih vrnil kot turist, a bil takoj prepoznan kot nekdanji taboriščnik, pravzaprav kot del tistega prostora. Za tako edinstveno knjigo bi si Pahor zaslužil Nobelovo nagrado za literaturo! V Nekropoli niti enkrat ne govori o narodih, ki so ga prizadeli, ampak vselej o diktaturah, ki so povzročalo zlo. Pahor ni maščevalen avtor, kar je njegova velika odlika. Drži se tistega, kar je v noči svoje smrti sotrpinom v zaporu rekel Leone Ginzburg, urednik, novinar, učitelj, antifašist. Po mučenju je med umiranjem poudaril, da se po vojni ne smejo maščevati Nemcem in Italijanom, ampak boriti se izključno proti fašizmu in nacizmu. Od takih velikanov človečnosti se moramo učiti. Veseli me, da Pahorja berejo tudi drugod, ne samo v Sloveniji. Potem ko ga je Fabio Fazio gostil v oddaji Che tempo che fa (Kakšno vreme) na nacionalni televiziji, ga pozna tudi vsa Italija.”

Ni bil to samo trenutni uspeh? Ali Pahorjev sloves še traja, seže tudi do Rima?

“Vsekakor, Pahor je zelo znan. Zadnja leta ga zaradi njegove starosti niso več vabili, saj bi bilo to zanj prenaporno, a je v Italiji še zmeraj zelo prepoznaven. V Franciji pa sploh! V obeh deželah imajo v knjigarnah police s prevodi njegovih del.”

Po Faziovi oddaji so ga vabili tudi na šole ...

“Večkrat sem ga spremljala. Zanimivo mi je bilo že to, da je bilo vsako njegovo gostovanje povsem drugačno, nič podobno prejšnjim. In mladi po Italiji - pa tudi drugod - so ga sprejeli za svojega. Kar je zelo nenavadno: pride star človek, pove svojo zgodbo, in to na precej neposreden, krut način, govori o časih, ki so mladim precej daleč, se razgovori, nastopa tudi dve uri in dlje ... In vendar ga poslušajo!”

Nekoč je bil v Kopru zelo razočaran - govoril naj bi mladim, pa so ga prišli poslušat samo starejši.

“Seveda, takih razočaranj ni skrival. 'Kaj bom govoril tistim, ki že vse vedo!' se je jezil. Nekoč, menda leta 2007, pa sem ga spremljala med njegovim gostovanjem na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki se je zelo posrečilo. Najprej je bil precej skeptičen, do Ljubljane je namreč vedno gojil neko določeno distanco. A mladi so po njegovem govoru vstali, mu stoje ploskali, prizadeti, navdušeni. Kakor da bi pili njegove besede.”

Morda ga je mladim približala tudi njegova vedno uporniška drža.

“Natanko tako! Pa še nekaj: včasih se pred nastopi ni počutil najbolje, a ga je stik s poslušalci dvignil. Kakor da bi zažarel od energije, ki jo je začutil, jo dobil od ljudi. Zdelo se je, da se je iz davne preteklosti poleg spominov vanj vrnila tudi energija mladih let, s katero je nato govoril o aktualnosti. Ker na tekočem je bil pa vselej! Zadnja leta je sicer težko bral, a je očitno redno poslušal radio, spremljal televizijo, bil obveščen o vsem. Draga gospa Vera, ki je zadnja leta ljubeznivo skrbela zanj, mu je prebirala Primorski dnevnik ... Slovenščino in predavanja v slovenščini na naših univerzah je zagovarjal z izjemno vehemenco, udarno, tako da bi mu težko ugovarjali.”

Obenem pa je premogel izjemen spomin in ni odpustil kar tako. Večkrat je omenil, kako so ga svojčas zavračali modernisti ...

“Seveda, ni mogel pozabiti, da so ga imeli za reakcionarja v vseh smislih: kot pisatelja, kot zagovornika narodne pripadnosti ... Zelo jim je zameril in ohranil v evidenci vsako polemiko z literati, politiki in drugimi.”

Svetovljan s Krasa

Bi soglašali, da je Boris Pahor bolj pisatelj spomina in izkušenj kakor pa domišljije?

“Soglašam! Vseskozi je pisal eno samo zgodbo, ki pa se v različnih romanih razvija povsem različno. Ko mu je Pavle Merkù rekel, da je v bistvu vse že povedal v prvi knjigi, mu je Pahor seveda zameril. Očitek je obenem utemeljen in krivičen: iztočnice in arhetipi so resda prisotni že v njegovi prvi knjigi, a potem so izpeljave različne. Na primer, v romanu Zatemnitev je obdelal usodo Danice Tomažič in Stanka Vuka, v zgodo pa vpletel še marsikaj avtobiografskega. S kakšnim talentom je opisal tiste paštne, terase z vinogradi, vrtovi, sadovnjaki in oljčniki od Miramara do Proseka! V svet, ki ga je opisoval, se je povsem vživel, dihal z njim, zato so tudi opisi izvrstni. Krasno opisuje tudi mesto, njegove ulice ... Nekoč je poudaril, kakšno škodo je Mussolini naredil Trstu, ko je dal podreti visoke stanovanjske hiše, pod katerimi so odkrili rimski amfiteater, hiše, ki so bile v starem mestu v dialogu druga z drugo. To se mi je zdela lepa prispodoba, kakršne je sposoben samo pravi meščan. Iz njegovih opisov Pariza pa vidiš, da je resnično svetovljan. Bil je po rodu Kraševec,v resnici pa Tržačan, mestni človek, doma v Trstu, a tudi v Parizu. Morda še bolj v Parizu kot v Trstu.” (nasmešek)

Ob smrti pisateljskega tovariša Alojza Rebule je izjavil: “On je bil pisatelj in pol, jaz pa sem pričevalec.”

“Zanj je bila zelo pomembna beseda, s katero je za sabo pustil sled in se z njeno pomočjo tudi vseskozi reševal. Nisem prepričana, da bi brez besede kot bivši deportiranec dočakal več kot sto let. Kar nekajkrat je povedal in napisal, da se je reševal tudi z ljubeznijo, ki jo je iskal pri več ženskah. Dokler se nisem poglobila v njegovo življenje in se s Pahorjem tudi osebno spoznala, me je ob tem prevzemalo res neprijetno občutje. Zdelo se mi je, da z izpovedovanjem skuša opravičevati sebe in svoj odnos do ženskega sveta. A bolj ko sem spoznavala pisateljevo življenje in brala njegove knjige, bolj sem razumela njegovo potrebo po nekakšni absolutni katarzi. Napisal je, da so se v nacističnem taborišču počutili kot lačni kraški psi. Ko prebereš tako grozno prispodobo, začenjaš razumeti, kako težko je bilo iskanje rešitve. Na eni strani se je reševal z besedo, z izpovedjo in preseganjem občutka krivde zaradi tistih, ki niso preživeli taborišča - Nekropolo je posvetil prav tistim, ki se niso vrnili. Če se mu ne bi uspelo rešiti, bi morda končal kot Primo Levi, ki občutka krivde ni prenesel, zato je naredil samomor. Po drugi strani pa se je Pahor reševal z ljubeznijo. Roman Spopad s pomladjo mi je najljubši, ker je v njem portretiran taboriščnik s svojimi prazninami: človek, ki so ga oropali človečnosti, ki mu je vseeno, ki se prepusti usodi, zatem pa se prek ljubezni dekleta, bolničarke Arlette, začne počasi vračati v ... smisel. Ni ga torej požrl nič. Vrnil se je v življenje. Boris Pahor je upornik, ki se je zoperstavil niču, smrti. Pa čeprav je ponavljal, da v taborišču nikoli ni mislil na jutri, ampak se zmeraj trudil preživeti tukaj in zdaj. Pretresljiva je tudi njegova izjava, da je še vedno v taborišču, vsak dan, s svojimi tovariši. Tako travmatična je bila ta izkušnja. Zato se je oprijel besede, z njo je znova in znova oživljal ubite, tiste, ki so ‘na oni svet’ odšli skozi dimnik. V življenje je vračal tiste, ki se niso vrnili ...”

... in tudi v njihovem imenu dočakal sto in več let.

“Najbrž res. Francozi so dali prevedeni Nekropoli krasen naslov, ki so ga prevzeli tudi v angleškem prevodu: Romar med sencami. Pahor je pisatelj, ki je onkraj senc. Šel je skoznje, na sonce, zatem pa se je vračal k sencam in vračal luč in življenje tem žrtvam. Enako je storil z Edvardom Kocbekom - tolikokrat je govoril o njem, da mu je vsakič znova vračal življenje.”

Kocbeka in Pahorja druži še nekaj - nihče si ju ne more lastiti, ne levi ne desni.

“Vsekakor. Pomembno je tudi, da Pahor zmeraj, ko beseda nanese na drugo svetovno vojno, govori o Osvobodilni fronti. Ta je združila Slovence, je ključni svetel trenutek naše tragične junaške epopeje, eden od vrhuncev slovenske zgodovine. In to je bilo seveda tudi Kocbekovo stališče.”

Med sence so ga poslali domobranci, a nikoli ni izkazal maščevalnosti. Vedel je, kdo ga je izdal, a ni hotel povedati imena ...

“Ni se maščeval, četudi je v tistem času preživel grozote. Grozno je bilo tudi njegovi mami, ki je bila zelo verna. Na njihov dom je večkrat prihajal domobranski kaplan, s pištolo v žepu. Ko ga je Pahorjeva mama prosila, naj posreduje za njenega sina, je kaplan položil revolver na mizo in odgovoril, da bi ‘tudi lastni materi ne odpustil, če bi sodelovala s komunisti.' To so strašne besede! S Pahorjem sem večkrat načela vprašanje, zakaj se ni hotel maščevati. Res je, izdajalčevega imena ni razkril. Tako se je odločil, potem ko je temeljito premislil o vsem. Dogajanje v tistem času je doumel veliko bolje, kakor zmoremo mi danes. Pri njem se lahko veliko naučimo. Tudi o tem, kako nesmiselno je govoriti o skupnem spominu - spomin je vedno samo individualen! Pahor me je naučil tudi tega, da moramo spoštovati drug drugega, a s pogledom, uprtim v prihodnost. Ne smemo obtičati v preteklosti. Njegova spoznanja so tem dragocenejša, ker je doživel ogromno zla in postal emblem naših ljudi: nacistično taborišče je bil vrh trpljenja, ki pa se je začelo že prej. Kot sedemletni deček Boris ni mogel razumeti, kako so fašisti lahko zažgali Narodni dom v Trstu, kjer ga je obdaril Miklavž, kjer so gledali predstave. Ni mogel razumeti, zakaj so poniževali njegovega očeta, zakaj v šoli ni smel govoriti v svojem jeziku, zakaj so učitelji pljuvali v usta otrokom, ki niso govorili samo italijansko ... Vse to je Pahorja tako zaznamovalo, da je bilo nacistično taborišče potem le še nekakšna zgostitev že doživetega. Temeljno travmo je doživel že kot otrok v rodnem Trstu. Povedal je, da je bil v šoli apatičen, da sploh ni doumel, kaj se dogaja okrog njega. Človek, ki kot otrok preživi take izkušnje, nas lahko največ nauči o tem, kaj je absolutno zlo. Poskus načrtnega uničenja nekoga je vrhunec nečloveškega ... A Pahor je v tem bil izjemen, ker je kljub vsemu ostajal optimist. Celo v najhujši preizkušnji je našel špranjo, skozi katero je uzrl rešitev. Še pri sto in več letih je ostal vitalen, poln življenjske moči.”

Kakšne pa so posebnosti Pahorjeve socialne demokratičnosti?

“Po svoje utopične. Poskusil je ustanoviti slovensko levico: prepričal je somišljenike, kakršni so bili njegova soproga, pisateljica in prevajalka Radoslava Premrl, skladatelj Ubald Vrabec, pa tudi mlajši. Nekateri izmed teh so se potem umaknili: biti na Pahorjevi strani je tedaj pomenilo biti na napačni strani. Pahor je socialno demokracijo povzel po Janezu Evangelistu Kreku, nekoliko tudi po Edvardu Kocbeku. Pomembno mu je bilo, da smo kot narod suvereni in da ohranjamo zlasti lastno identiteto. Mislim, da je tudi v odnosu do politike Pahor vedno ostal velik idealist. Večkrat mi je povedal, kako blizu mu je bil Aldo Moro z idejo o zgodovinskem kompromisu, dogovoru laičnega in katoliškega tabora za skupno dobro. Do slovenske politike je bil vedno kritičen, češ da je premalo narodotvorna in državotvorna.”

Pahor in Rebula sta univerzalna in aktualna

Kolikšen pa je Pahorjev vpliv na mlajše literate?

“Dosegel je več ustvarjalnih vrhov in vsekakor vplival na mlajše pisce. Navsezadnje so se okrog njega mladi - in manj mladi - zbirali pri reviji Zaliv. Pozneje so se nekateri odmaknili od njega, a Pahorjev vpliv zlasti v šestdesetih in sedemdesetih letih nikakor ni zanemarljiv. Mlajši pisatelji ga imajo danes za nekakšno ikono, zelo pa me žalosti, da mladi slovenisti in literarni zgodovinarji v Sloveniji ne Pahorja ne Rebule in drugih slovenskih književnikov v Italiji največkrat ne dojemajo kot avtorjev, ki postavljajo univerzalna vprašanja. Žal slovijo samo kot pisatelji, ki si prizadevajo za ohranjanje kulture, slovenskega jezika in narodne identitete. Seveda je pri Pahorju narodno vprašanje zelo pomembno, a dejstvo, da je Nekropola prevedena v 26 jezikov, govori predvsem o njegovi univerzalni dimenziji.”

Torej nam ostaja naloga: Pahorja, Rebulo in druge domovini in svetu predstaviti kot moderne pisatelje?

“Vsekakor! Pahor in Rebula nista modernista, a niti arhaična literata. Ko bereš njuna dela, lahko doumeš drugačen, pretekli, pri Rebuli celo antični čas, a v njunem literarnem diskurzu je to samo prispodoba, sredstvo, metafora tematik, ki so aktualne za sodobnega človeka.”

S Pahorjem ste bili v zadnjih desetletjih na več dogodkih. Vam je kateri postal prav posebej v spominu?

“Mi je. V Rižarni, na predstavitvi knjige Rdeči trikotniki ... (oči se ji nenadoma zasolzijo) Bilo je res pretresljivo. Imela sem občutek, da se Pahor pogovarja s svojimi tovariši, ne z mano. K posebnemu vzdušju so prispevale tudi druge okoliščine: bil je deževen dan, pel je partizanski zbor ... Govorili smo o tistih, ki so Pahorju tako pomembni - ki so se uprli, ki so jih zato preganjali, zapirali, deportirali, ubijali ... Tistega dne ne morem pozabiti.”

---