Kdo 16 milijonom evrov reče ne?!
Časi so se spremenili in zdaj so takšni. Kakšni? Takšni, vendar, nezaupljivi. Občine so prisiljene stopiti korak nazaj. Pa ne zgolj zato, ker cene gradbenih storitev rastejo v nebo, ampak tudi, ker njihovi občani marsičesa več nočejo. Dovolj imajo evropskih razpisov, denimo, dovolj občinskih besed, da se mudi ter je potrebno tisto in ono naložbo čim prej speljati. Kajti če ne bo uspelo nam, bo na taistem razpisu uspelo sosedom, in zakaj bi uspelo njim, če lahko nam. In ker se nam mudi, lahko obidemo mnenje javnosti, krajanov, občanov, davkoplačevalcev, saj na račun njihovih vprašanj, premišljevanj o prostoru, dvomov v rešitve, ki nepovratno spreminjajo življenjsko okolje, zamujamo z zbiranjem dokumentacije za gradbeno dovoljenje in posledično s pridobivanjem denarja iz evropskih skladov - iz te zlate jame.
Pa ne gre več tako. V Piranu, denimo, sploh ne. Kajti civilna iniciativa je skupaj s politično opozicijo postala tako močna, da zdaj že zlahka zavrnejo projekte, ki jim ne dišijo ter dajejo vtis, da so zamišljeni prehitro. Nezaupanje v občinske in tudi strokovne rešitve, pa najsi se pod njih podpišejo konservatorji, restavratorji, doktorji znanosti, gradbeni in strojni inženirji ter svoje zamisli utemeljujejo z dolgoletnimi izkušnjami, je prišlo na zelo nizko točko. Danes lahko Pirančan človeka, ki za nek projekt zastavi svoje ime, brez zadržkov pošlje v trafiko po cigarete in v trgovino po pivo ter ga zatem napoti proti izhodni rampi. Morda premore še toliko vljudnosti, da mu pomaha v slovo, a bolj verjetno ne bo storil niti tega.
Danes lahko Pirančan človeka, ki za nek projekt zastavi svoje ime, brez zadržkov pošlje v trafiko po cigarete in v trgovino po pivo ter ga zatem napoti proti izhodni rampi.
Zakaj takšno nezaupanje? Zakaj se večina piranskih občinskih svetnikov pod vodstvom opozicije odpoveduje evropskemu denarju? Lani so zavrnili prenovo ribiškega pristanišča Seča, v katero bi EU prispevala nekaj manj kot dva milijona evrov, v ponedeljek so zavrnili 16 milijonov evrov, ki se trenutno ponujajo za projekte protipoplavne zaščite. In k vse večji paniki pred različnimi prenovami, sanacijami, izboljšavami so nedvomno pomembno prispevala trenutna gradbena dela na Gledališču Tartini, kjer so lahko domačini in turisti začudeno in zgroženo opazovali, kako pod udarci hiltija ječijo stari kamni.
Kdor jih hoče poslušati, te laike, ki dvomijo, lahko njihov odgovor tudi sliši. Pravijo, da jim je fizično slabo, kako se vse bolj grobo in brez občutka dela s Piranom. Imajo dolg spomin in niso pozabili občinskih prenov, po katerih je mesto izgubilo še nekaj svojega srednjeveškega šarma. Zato so časi takšni, nezaupljivi in zahtevajo sodelovanje z ljudstvom, hoteli ali ne.