Umrl je pisatelj in akademik Boris Pahor

V 109. letu starosti je umrl Boris Pahor, eden najpomembnejših pisateljev v slovenskem jeziku in najbolj prevajanih slovenskih avtorjev.

KONTOVEL > Boris Pahor je bil pričevalec o fašističnem nasilju nad Slovenci v Italiji ter trpljenju v nemških koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno. Bil je vztrajni zagovornik nacionalnosti kot primarne socialne identitete. Umrl je na svojem domu na Kontovelu.

Pahor velja za književnika evropskega slovesa. V svoj dolgi in bogati pisateljski karieri je prejel številna domača in tuja priznanja in odlikovanja, med njimi Prešernove nagrade, srebrnega častnega znaka RS in francoskega reda legije časti.

Boris Pahor se je rodil 26. avgusta leta 1913 v slovenski družini v Trstu, še v času v Avstro-Ogrske in leto pred začetkom prve svetovne vojne. Kot otrok je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma v Trstu.

V medvojnem obdobju je v Trstu sodeloval s slovenskimi antifašističnimi intelektualci in tigrovci. Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in poslan v Libijo, od koder je bil kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske v Bogliacu pri Gardskem jezeru.

Po kapitulaciji Italije se je leta 1943 vrnil v Trst in se pridružil osvobodilni fronti, januarja 1944 pa so ga prijeli domobranci in ga predali nemškim oblastem. Konec februarja so ga poslali v nacistično koncentracijsko taborišče Natzweiler-Struthof. Kasneje so ga prestavili še v druga taborišča, nazadnje v Bergen-Belsen, ki so ga aprila 1945 osvobodili.

Leta 1966 je skupaj s somišljeniki ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije.

Pretresljive podobe vojnega genocida

Leta 2008 je prejel nagrado Premio Napoli, ki jo v Italiji podeljujejo za najboljši tuji roman. Bralce je prepričal s svojo najbolj znano knjigo Nekropola, ki je že kmalu po izidu postala uspešnica in je bila več tednov na vrhu lestvice najbolje prodajanih knjig. V tem delu je Pahor izpisal svojo taboriščno izkušnjo in naslikal pretresljivo podobo vojnega genocida.

Tistega leta so mu tudi Primorci namenili posebno priznanje - naziv osebnost Primorske leta 2008.

“Najpomembnejša je ljubezen”

“Živele svoboda, resnica in pravica!” je Boris Pahor dvignil skodelico kave in nazdravil z novinarjema Primorskega dnevnika in Primorskih novic, ki sta ga lani obiskala ob njegovem 108. rojstnem dnevu. Na svojem domu na Kontovelski rebri s prekrasnim razgledom na Tržaški zaliv je uro in pol nizal spomine, spoznanja in sporočila.

Upali smo, da bomo Borisa Pahorja spet obiskali čez tri mesece, ob njegovem 109. rojstnem dnevu. Tako nam je na vprašanje, o čem bi še pisal, če bi lahko, 108-letnik odgovoril avgusta lani:

Italijanski mediji: Slovo velikega pisatelja, ki je opominjal na grozote

Ob smrti tržaškega pisatelja Borisa Pahorja so osrednji italijanski mediji danes poglobljeno opisali njegovo delo in življenjsko pot. S poglobljenim nekrologom se je od Pahorja in njegovega “zgodovinskega spomina na grozote” nad manjšinami v rimski La Repubblici poslovil tržaški novinar in pisatelj Paolo Rumiz. Kot je zapisal, je bila Pahorjeva dolgoživost “morda maščevanje fašizmu, ki mu je ukradel 25 let življenja in mu preprečil, da bi govoril svoj jezik”.

“"To je bil odgovor na ostracizem tistih, ki po vojni niso hoteli vedeti, da je v 'zelo italijanskem' mestu človek, ki je sposoben pisati v drugem jeziku, še toliko bolj, če je vztrajal pri spodkopavanju pozabe v deželi, kjer je fašizem naredil najslabše. Poznali so ga povsod po svetu, razen doma. Padec te ovire je dočakal šele pri 95 letih, ko so njegovo mojstrovino Nekropola o internaciji v nacističnem taborišču po 40 letih odmrznili in prevedli v italijanščino,” je poudaril Rumiz.

Kot je dodal, se je Pahor pogosto spominjal požara, ki so ga leta 1920 zanetili črnosrajčniki v slovenskem Narodnem domu v Trstu. “Ti plameni, ki jih je videl kot otrok, so bili zanj začetek zla, rasnega zatiranja, ki se je v Italiji začelo še pred tistim v Nemčiji. Trst je bil ljubljeni in prekleti kraj, kjer so si zamislili iztrebljenje Slovanov (ki so jih italijanizirali v desettisočih) in kjer je Mussolini ob divjanju navijaških množic razglasil protijudovske zakone,” je spomnil Rumiz. Kot je dodal, se je na vse to danes vrnila senca zanikanja.

“Vse manj je govora o fašistih in vojni, ki so jo sprožili, da bi se spomin bolje osredotočil na fojbe, maščevanje 'slovanskih komunističnih hord' proti tistim, ki so vojno izgubili. Ko je občina Trst Pahorju ponudila imenovanje za častnega občana, ne da bi v pisateljevem življenjepisu omenila fašizem, je starec zavohal prevaro in zavrnil zastrupljeno darilo,” je med drugim še opozoril Rumiz v La Repubblici.

Novico o slovesu “velikega pisatelja in intelektualca”, ki velja “za največjega slovenskega pisatelja v Italiji in enega najpomembnejših glasov tragedije deportacij v nacistična koncentracijska taborišča” ter “diskriminacije slovenske manjšine v Trstu med fašističnim režimom” je objavila tudi italijanska tiskovna agencija Ansa.

Tudi na spletni strani tržaškega dnevnika Il Piccolo je naslovna novica smrt “simbola nemirnih dogodkov na vzhodni meji”, ki "je bil priča požigu Narodnega doma ter pretrpel fašistični pregon, deportacijo v nacistično taborišče in blokado Titove Jugoslavije, ker se ni strinjal s komunistično vladavino”.

Corriere della Sera podobno navaja, da se je poslovil slovenski pisatelj, ki je pripovedoval o grozotah koncentracijskih taborišč. “Svojo pripadnost jezikovni manjšini je plačeval tudi po vojni kot pisatelj, saj so vrednost njegovih del, zlasti v Italiji, pripoznali z ogromno in zaskrbljujočo zamudo (...). Kljub nesporni literarni odličnosti, ki ga približuje delom Prima Levija, je morala Nekropola, napisana v slovenščini, čakati 30 let, da so jo leta 1997 prevedli v italijanščino (...), šele leta 2008 pa jo je izdal založnik nacionalnega značaja Fazi s predgovorom Magrisa,” opozarja časnik.

“"Kljub številnim častem, ki so mu bile izrečene, je Pahor ostal odkrita in tudi neprijetna osebnost. Ni se obotavljal kritizirati predsednika republike Giorgia Napolitana, ki je leta 2007 ostro obsodil zločine jugoslovanskih partizanov, ne da bi omenil tiste, ki jih je pred tem zagrešila fašistična Italija nad slovanskim prebivalstvom. In leta 2010 je zavrnil priznanje občine Trst, ker so v obrazložitvi navedli le trpljenje, ki ga je utrpel v nacističnih taboriščih, ne pa zlorab, ki jih je utrpel pod režimom Benita Mussolinija. Popuščal ni nobenemu od totalitarnih gibanj, ki so se pojavila v Evropi po prvi svetovni vojni, ker nobeno ni popuščalo njemu in njegovemu narodu,” je še zapisal Corriere della Sera.

Slovenska politika ob Pahorjevi smrti: Umrl je velik človek

Poslovil se je velik človek, živa priča grozot totalitarizmov 20. stoletja, vzor narodne pripadnosti in življenjske pokončnosti, je ob smrti zamejskega literata Borisa Pahorja zapisala odhajajoča vlada na Twitterju, kjer se vrstijo spominski zapisi.

Njegova zvestoba slovenstvu, slovenski kulturi in jeziku ostaja naš navdih, je še zapisala vlada. Odhajajoči premier Janez Janša pa je ob tej priložnosti delil misel: “Preden izraziš željo po prijateljstvu z drugimi narodi, se najprej predstavi in povej, kdo si.”

Pahorju se je poklonila tudi kandidatka za zunanjo ministrico in predsednica SD Tanja Fajon. Kot je dejala, je bil eden najbolj prevajanih slovenskih pisateljev in velik borec proti totalitarizmu.

Predsednik stranke NSi in poslanec Matej Tonin pa je na Twitterju zapisal, da je umrl velik Slovenec, pisatelj svetovnega formata in neutruden borec proti vsem totalitarizmom. Po njegovih besedah si je s svojimi pričevanji prizadeval, da se grozote vojn ne bi nikdar več ponovile.

Predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič je povedala, da je Slovenija izgubila zelo pomembnega človeka. Pisateljevim svojcem je izrekla sožalje ter napovedala, da bodo na izredni seji DZ spomin na Pahorja obeležili z minuto molka.

Predsednik Borut Pahor: Boris Pahor je bil pisatelj brez meja, državljan sveta, človek srca

“Bil je pisatelj brez meja, državljan sveta, človek srca,” je zamejskega literata Borisa Pahorja ob njegovi smrti v nagovoru opisal predsednik republike Borut Pahor. “Z njegovim odhodom se končuje en čas in se pričenja drug. Brez njega med nami ni več oči, ki so videle, in roke, ki je zapisala,” je dejal. Dodal je, da pa so “ostali spomini, ki dajejo novemu času moč, da bi bil boljši od prejšnjega”.

Kot je še povedal, osebno čuti globoko zadoščenje, da sta ga z italijanskim predsednikom in prijateljem Sergiom Mattarello odlikovala z odlikovanji obeh držav na dan, ko je tržaški Narodni dom po 100 letih postal znova slovenski.

Spomnil je na besede Borisa Pahorja, ki je ob tem dejal, da “odlikovanji posveča vsem mrtvim, vsem, o katerih je pisal, začenši z Lojzetom Bratužem in štirimi bazoviškimi junaki, ki se jim bo 13. julija poklonil tudi predsednik italijanske države”.

Globoko sožalje izrazil tudi Mattarella

Borisu Pahorju se je danes poklonil tudi italijanski predsednik republike Sergio Mattarella in ob tem izrekel svoje globoko sožalje. “Bil je vpliven glas slovenske manjšine v Italiji, jasen in visok literarni izraz dvajsetega stoletja, priča in žrtev grozot, ki so jih povzročili vojne, nacionalizem in totalitarne ideologije, razlagalec kompleksnosti zgodovine svojega ozemlja. V evropski kulturi pušča veliko praznino. Njegova življenjska izkušnja mu je prinesla čast prejema reda za zasluge viteza velikega križa republike,” so zapisali na Kvirinalu.

---