Mladi, Boris Pahor vam je nekaj pustil

Res ne moremo reči, da se je Boris Pahor poslovil veliko prezgodaj - ampak občutek je prav tak. Še pred nekaj dnevi, ko so iz njegovega doma na Kontovelski rebri s prekrasnim razgledom na modro ploskev Tržaškega zaliva kapljale napovedi neizbežnega, smo zamahnili z roko: “Ah, nehajte no, kdaj ste pa še slišali, da bi kdo umrl pri 109 letih!”

Raje smo rekli, da mu bomo čez tri mesece tam spet voščili, kakor smo mu avgusta lani, ko je spomine, spoznanja in sporočila nizal kar uro in pol, dokler ga nisva novinarka Primorskega dnevnika in njen kolega s Primorskih novic prekinila, češ da je treba varčevati z močmi - vljudno sva zamolčala, čigave moči imava v mislih. Mu je pa uspelo še poudariti, kako pomembna je ljubezen, ki “mora priti iz srca in iti od tam niže po telesu, v seksus”.

Nič več se ne bomo drenjali okrog njega, ga prosili, naj požuga s pestjo in glasno pove, kar jim - kar nam - gre. Ne, nimamo več izgovora: zdaj bomo morali brati.

Slavil je življenje v vsej njegovi raznobarvnosti in se vztrajno zoperstavljal smrti, ki je vselej črna. Kakor nasilje. Že sredi prejšnjega stoletja je v središče postavil majhen narod, ki mu je “črni rimski bog” vzel zemljo, mu hotel izruvati jezik iz ust, požgal njegova gledališča in čitalnice, ga obsodil na smrt in streljal ...

Boris Pahor, ki so ga skušali zlomiti črnosrajčniki, domobranci, gestapovci, partijci, je “ne” zabrusil fašizmu, nacizmu, komunizmu. Skladovnico papirja je napolnil z grozotami, z voljo do življenja, z uporom. Pisal je o svojem življenju. “Pa ne le o svojem, ampak tudi o življenju vsega 20. stoletja,” nam je nekoč povedal v intervjuju. “Nisem jaz kriv, da pišem o fašizmu in nacizmu. Bila sta tam, kjer sem bil jaz. Bil je tudi komunizem, o katerem pa nisem veliko pisal. Tako je pač bilo: šel sem skozi tri diktature. Zato je normalno, da pišem o njih.”

Upiral se je vsakršnemu enoumju, zatem tudi strašnemu brezumju in vseenosti naše dobe. Nazdravljal je svobodi, resnici, pravici. Poleg ljubezni, ki ji gre prvo mesto, je “plemeniti upor proti krivični stvarnosti največ, kar lahko prispevamo za rešitev človeškega dostojanstva”, je pred debelega pol stoletja zapisal v Nekropoli. “Samo vprašanje je, kdaj bo človeštvo tako organizirano in kdo ga bo organiziral, da bo lahko prišla do izraza dobrota, ne pa izmaličenost in sadizem.”

Nič več se ne bomo drenjali okrog njega, ga prosili, naj požuga s pestjo in glasno pove, kar jim - kar nam - gre. Ne, nimamo več izgovora: zdaj bomo morali brati. Scela se je preselil v knjige. Iz njih naj nagovarja tudi in zlasti nove rodove. Zmeraj je najbolj hotel doseči mlade, njihova ušesa, možgane, srca. Dobra novica: že jih čaka njegova in naša moč: “beseda, ki bo zmeraj diamant, s katerim bodo morali do konca dni računati tirani”.


Preberite še


Najbolj brano