En korak naprej za enega nazaj
Da tisti, ki na svojem dvorišču nakopiči kramo ali odslužene avtomobile, moti okolico in kazi prostor, se večina strinja. Se pa žal številni ne strinjajo, da prav tako motijo okolico in kazijo prostor tisti, ki svojo fasado prebarvajo v kričeče zeleno ali oranžno, in tisti, ki v svojo hišo v starem mestnem ali vaškem jedru vgradijo bela plastična okna. Odločitve, s katerimi vplivamo na kakovost prostora, ki je naša skupna dobrina, pač ne morejo biti stvar zasebne lastnine ali, še manj, zasebne izbire na podlagi všečnosti.
Tudi občina ni županova zasebna ustanova, da bi lahko odločitve o tako pomembnih zadevah, kot so prenove javnih površin in stavb, sploh če gre za kulturno dediščino, sprejemala brez najširšega vključevanja prebivalcev in brez zelo temeljitega in celovitega tehtanja širokega kroga strokovnjakov. In podrla suhi zid zato, da bi razširila cesto. Ali porušila sicer propadajočo, a historično zgradbo, ki je temelj identitete kraja, da bi na njenem mestu uredila parkirišče. Ali brez kančka občutljivosti javno površino, ki bi morala tlakovana postati prostor srečevanj, prevlekla z asfaltom. In posekala stoletno drevo, ker je po novem načrtu v napoto. In namesto kamnitega zgradila betonski zid ... Ker je vse to morda hitrejša, lažja ali cenejša pot. Škodljive posledice takšne kratkovidnosti pod pretvezo nekakšnega razvoja, ki to dejansko ni, bodo vidne še dolga desetletja.
Omejenost naravnih virov, podnebne spremembe, energetska draginja, pomanjkanje surovin zahtevajo vračanje k starim principom bolj trajnostnih oblik bivanja.
Tudi države, ki se, za razliko od naše, zavedajo, da je prav prostor tisti, ki nas, podobno kot naš jezik, identitetno izjemno opredeljuje, v prenovo naselbinske dediščine vlagajo znanje in znatna sredstva, tudi v obliki subvencij zasebnikom, predvsem pa z opredelitvijo zelo jasnega normativnega okvira in sankcij. Zato ker se skozi stanje naše kulturne dediščine zrcali, kdo pravzaprav smo in kam gremo. In zato, ker ohranjena kulturna dediščina in kulturna krajina ne omogočata le visoke kakovosti bivanja, temveč sta tudi velik, a še ne nujno prepoznan potencial trajnostnega razvoja. Omejenost naravnih virov, podnebne spremembe, energetska draginja, pomanjkanje surovin zahtevajo vračanje k starim principom bolj trajnostnih oblik bivanja. Kar pomeni tudi, da bi morala pred širitvijo pozidave imeti prednost kakovostna notranja prenova. Skrajni čas je, da vse to ozavestimo. In se iz napak kaj naučimo. Zato, da se degradacije, kakršna se je denimo zgodila pri razvpiti prenovi vaškega jedra Dutovelj, ne bodo še prekmalu ponovile v sosednjem Tomaju in še kje. Sicer bomo naše krhke bisere izgubili.