Predsednik, ki vrača državo v ruski objem

Veliki zvonovi bazilike sv. Štefana so oznanjali začetek novega budimpeštanskega dne. Trg pred veličastno zgradbo je bil še tih in spokojen, tako kot je bil prazen trg v bližini madžarskega parlamenta, kjer bi še lahko slutili odmev cerkvene buditve. Zvonjenja ne bi mogli preglasiti niti koraki prvih poslancev, ki so prihajali na sklicano sejo. Stopali so glasno, saj so vedeli, da se bo zgodilo nekaj pomembnega, da bodo lahko glasovali o novi odločitvi svojega vodje, Viktorja Orbána. Vedeli so, da ga bodo podprli, drugačne odločitve niso sprejeli nikoli.

Tisto jutro, 24. maja letos, pa je bilo še posebej svečano, so vedeli zbirajoči se člani madžarskega parlamenta, saj bodo spreminjali Ustavo. Za poseg in dopolnjevanje tako pomembnega državnega dokumenta je, tako so ocenili, povsem zadostno mnenje predsednika vlade in bi bile zahteve po predhodnih razmislekih ali celo spraševanje javnosti zgolj škodljivo. Maloštevilni opozicijski poslanci so govorili povsem drugače, toda njihov odziv je bil za večino v parlamentu povsem nepomemben, za madžarsko javnost pa cenzuriran. Zadržali so ga znotraj zidov skupščinske dvorane. Z dvotretjinsko večino so izglasoval spremembo ustave ter uzakonili Orbánovo odločitev, naj ima madžarska vlada permanenten mandat za razglasitev izrednih razmer v državi. S tem so tudi odločili, čeprav o tem niso govorili, da njihov avtokratski predsednik lahko uporabi tudi orodja diktatorskih režimov.

Prijateljska in lojalna oblast je v Sloveniji izgubila volitve, pa tudi Vučić ni ostal povsem zanesljiv zaveznik. Orbánu je ostal samo še režim v Moskvi, kamor vrača državo v topel objem in se sočasno odpoveduje demokratični in liberalni Evropski uniji.

Le nekaj ur kasneje je Orbán, sedeč za svojo pisalno mizo, v razpeti srajci in z zavihanimi rokavi, odločitev poslancev pozdravil in razglasil izredne razmere. Vedel je, da parlamenta ne potrebuje več, da mu ne bo več potrebno izgubljati časa z navideznimi dolgotrajnimi pripravami zakonskih predlogov, saj bo njegova vlada vladala izključno z odloki, ki jih bo sprejela. Videti je bil zadovoljen. Tudi zato, ker je dobil odgovor na lasten dvom in nelagodje, ki ga je čutil pred letošnjimi parlamentarnimi volitvami, ko je opozicijska in demokratična Madžarska kljub vsem omejitvam, prepovedim in zamolčanosti uspela izbrati njegovega konkurenta. In temu je še nekaj mesecev pred volitvami kazalo razmeroma dobro. Do začetka ruske vojne v Ukrajini, ki jo je Orbán vešče izkoristil.

Njemu povsem podrejeni časopisi in televizije so opozicijskega izzivalca razglasili za izdajalca, ki želi madžarske sinove poslati na ukrajinsko fronto, kjer bodo umirali in krvaveli boreč se proti ruskim prijateljem. Bila je popolna izmišljotina, ki pa je s ponavljanjem postala za večino volilcev realno oprijemljiva. Potem je volitve gladko dobil, da bi sedaj z spremembo ustave dobil še možnost prepovedi objavljanja še zadnjim kritičnim piscem. V svojem nastopu je govoril, da želi z razglasitvijo izrednih razmer zgolj in samo zaščititi madžarske družine in državo pred nevarnostmi. Saj da je zunanji svet izpričano sovražen in sprevržen, predvsem pa nespoštljiv do njega samega.

Opisoval je katastrofične posledice vojne v Ukrajini, ki se jim mora Madžarska izogniti, se nekako izolirati in tako zaščititi svojo finančno varnost ter spokojno življenje madžarskih družin. Pa vendar je ostalo begajoče vprašanje. Zakaj si je madžarski predsednik vlade, ki je imel tudi brez spremembe ustave prav vso državno moč, in ki je lahko odločal tudi o življenjskih usodah posameznikov, zaželel še spremeniti ustavo? Saj mu je bilo povsem jasno, da bo s tem zgolj dokazoval, da ne deli evropskih vrednot, ne spoštuje vladavine prava in zaničuje temeljne pravice posameznika. Nova pooblastila, ki jih je dobil, namreč zgolj kažejo, da država drsi v diktaturo. In da se temu ne more nihče več upreti. Razen Evropske unije in vlade v Bruslju.

Prvi korak je bila zamrznitev novega dotoka evropskega denarja v budimpeštanske blagajne, sledila je zahteva, naj podpre nove sankcije proti režimu Vladimirja Putina. Pred dnevi je Orbán napisal pismo predsedniku evropskega sveta, Charlesu Michelu, da novih sankcij proti prijateljski državi ne namerava in tudi ne bo podprl, če mu EU ne bo zagotovila milijard evrov nadomestila. In ponovil, da je bila država nekoč velika in da ji je prav Evropa odvzela velike dele ozemlja, med njimi tudi Kvarnerski zaliv, Opatijo in Reko. Da če bi bila Reka tudi danes del madžarske države, ne bi imeli težav z uvozom nafte, saj bi imeli svojo luko in ne bi bili odvisni od dobre volje hrvaških oblasti.

Tudi tokrat je spregledal resnico. Hrvaška država je glede naftnih derivatov vazalsko odvisna od Madžarske. Dokončno je to omogočil sedaj zaprti hrvaški predsednik dr. Ivo Sanader, ki je Orbanu in prijateljem za razmeroma majhno podkupnino desetih milijonov evrov prepustil v upravljanje hrvaško naftno družbo INA. Takoj zatem so zmanjšali predelovalne kapacitete hrvaških rafinerij ter začeli prodajati produkte madžarskih rafinerij. Hrvaška je postala energetsko odvisna država. Orban in njegovi sodelavci so zato tudi pogosteje omenjali meje velike Madžarske. Mislim, da je bilo poleti leta 2018, ko je hrvaški predsednik vlade Andrej Plenković sprejel Orbána v opatijski vladni vili. Srečanje bi bilo videti zgolj vljudnostno, če ne bi bil v salonu, v katerem sta se pogovarjala, obešen velik zemljevid z izstopajoče včrtanimi mejami med obema državama.

Kasneje je Plenković ohladil odnose z Orbánom. Prvega septembra lani sta se ponovno pogovarjala na Strateškem forumu na Bledu. Hrvaški premier je srečanje označil kot izrecno Orbánovo željo, ki je zaradi vljudnosti ni želel zavrniti, da pa sta zgolj kratkočasno klepetala o vremenu. To je bil že čas Orbánovih zahtev o takojšnjem sprejemu Srbije v evropsko polnopravno članstvo ter čas novega velikega prijateljstva z oblastmi v Ljubljani. Želel je okrepiti moč iliberalne Evrope, pravzaprav narediti korak k drugačni Evropski uniji. Potem je zaradi razumevanja razlogov za ruski napad na Ukrajino izgubil podporo držav višegrajske skupine. Prijateljska in lojalna oblast je v Sloveniji izgubila volitve, pa tudi Vučić ni ostal povsem zanesljiv zaveznik. Orbánu je ostal samo še režim v Moskvi, kamor vrača državo v topel objem in se sočasno odpoveduje demokratični in liberalni Evropski uniji.


Preberite še


Najbolj brano