Trije dokumentarni filmi ukrajinskih režiserjev
Oblikovanje programa letošnjega Kino Otoka je neobhodno zaznamovala vojna v geografski in kulturni soseščini, zato bodo na sporedu trije dokumentarni filmi ukrajinskih režiserjev, ki bolj ali manj neposredno osvetljujejo aktualno vojno v Ukrajini. Predstavljamo jih v sekciji Chiaro-oscuro, s katero osvetljujemo tematike v senci, ki jim množični mediji namenjajo le malo prostora.
Moja babica z Marsa: po priključitvi Krima Rusiji se babica poskuša vključiti v staro
okolje nove države, a odločitev, ali ostati ali oditi, postaja s časom vse nujnejša.
Na robu zanimanja javnosti so se spričo šokantnih vojnih novic v zadnjih mesecih znašla tudi vsakdanja življenja posameznikov iz različnih sfer ukrajinske družbe, v katerih pa se vseskozi zrcalijo geopolitične spremembe.
V filmu Moja babica z Marsa (Belorusija, Estonija, 2018) režiserja Aleksandra Mihalkoviča spremljamo zgodbo o njegovi babici, Ukrajinki, ki je po priključitvi Krima Rusiji soočena z življenjem “na drugem planetu”. Režiserka Oksana Karpovič nas v dokumentarcu Ne skrbite, vrata se odpirajo (Kanada, Ukrajina, 2019) prestavi na “električke”, primestne električne vlake, ki še od časov Sovjetske zveze vozijo med Kijevom in podeželskimi kraji. Neskončnost po Florianu (Ukrajina, ZDA, 2022) režiserja Oleksija Radinskija je posvečen Florianu Jurjevu, ki ni bil filmar, a imajo gibljive podobe ter odnos med svetlobo in zvoki v njegovi umetnosti pomembno vlogo.
Sredstva od prodaje vstopnic bomo namenili nevladni organizaciji Docudays; vzpostavila je sklad za podporo ukrajinskim filmskim ustvarjalcem, ki pogumno dokumentirajo vojne dogodke v Ukrajini.