Koliko bomo turizem ljudje?

Slovenski turizem ima kar nekaj dobrih plati, pa tudi nekaj temnih in vse preveč senc. Na nekaterih področjih je bilo veliko postorjenega, na nekaterih že vse skupaj zelo dolgo čaka, nekateri problemi pa so videti nerešljivi. Slovenski turizem je dobil novo strategijo, v kateri so številne rešitve videti bolj smiselne kot v dosedanjih, praviloma v veliki meri neuresničenih strateških načrtih.

O tem, kakšna bo naklonjenost turizmu pod prihajajočo vlado, je težko soditi. Težje, kot je bilo v prejšnjih vladah, ko je imel turizem zaslombo v starem mačku Zdravku Počivalšku, z županom Podčetrtka Petrom Misjo tvorcem tamkajšnjega turističnega čudeža.

A se ne slovenskemu turizmu s Počivalškom ne Počivalšku s turizmom ni izšlo, kot bi se lahko. Daleč od tega, da bi bilo vse narobe. Morda so bili načrti previsoki, okoliščine pa, vključno z apetiti vseh sopotnikov, preveč nenaklonjene, da bi šlo po načrtih.

To, da natakarji ne bodo govorili slovensko, bo še najmanjši problem, večji bo, ker jih marsikje sploh ne bo, predvsem pa ne toliko, kolikor bi jih potrebovali.

Od zastavljenih ciljev je bil izpolnjen le eden - število turistov. Do leta 2019 je bila rast navdušujoče visoka, v prvem delu epidemije je seveda padla na dno, potem je bilo spet bolje, zlasti zaradi domačega povpraševanja, ki so ga spodbudili turistični vavčerji. Ali si jih je domislil Počivalšek ali kdo drug, niti ni pomembno: minister v odhajanju jih je uvedel in z njimi pomagal ohraniti vitalne dele sektorja pri življenju. Če bi nastanitveno dejavnost in del gostinstva prepustili zgolj splošni vladni pomoči gospodarstvu, bi si morali danes marsikje sami napenjati rjuhe in si tudi sami postreči.

Se pa ni izšlo pri zgodbi o večji dodani vrednosti na turista in predvsem se ni izšlo z velikanskim načrtom o koncu tranzicije v slovenskem turizmu. Počivalškov načrt je bil videti smiseln: povezati je želel največje igralce, jih lastniško konsolidirati, posodobiti nastanitve, uvesti učinkovito upravljanje in poiskati strateške lastnike. Na papirju deluje kot zmagovit niz, morda preutopičen, saj niso bili upoštevani raznorodni interesi vključno z lakomnostjo (pre)številnih, ki v denarnem toku turističnih podjetij, njihovih nepremičninah in parcelah vidijo zasebne priložnosti. Slednjič je bilo med špice kolesja porinjenih preveč palic in je celo Počivalšek pozival k umiritvi dirjajočih konjev pri prodaji Istrabenza in Thermane.

Velikega načrta ni več, je pa konceptualno zaokrožena in manj visokoleteča strategija. Zelena Slovenija ostaja kot visoka paradigma, pri butičnosti in rasti pa je videti bolj gradualen pristop. Klofute so bile prehude: v minulem obdobju smo namesto dragih hotelskih sob dobili poceni apartmaje, korona pa je razglalila še kak tleč problem. Denimo kadrovskega. V poletni sezoni se bo v počitniških centrih najverjetneje razcvetel. To, da natakarji ne bodo govorili slovensko, bo še najmanjši problem, večji bo, ker jih marsikje sploh ne bo, predvsem pa ne toliko, kolikor bi jih potrebovali. Ker bodo cene živil, tudi cenenih, na katerih je slonel in še vedno sloni množični slovenski turizem, poskočile, bodo posledično precej višje tudi cene na jedilnikih. V sedanjih hektičnih časih potrpežljivost ni ravno prevladujoča vrlina, zato lahko gladko napovemo veliko povišanih tonov in nezadovoljstva. Pa tudi zaprtih lokalov, ker enostavno ne bo imel kdo delati. Slaba tolažba je, da je podobno v širši regiji. Lokali bodo zaradi prestopov, slonečih na ponujenih višjih plačah, prek noči ostajali brez kadra, obdržali se bodo le tisti, kjer je kakovost na vseh ravneh, tudi pri upoštevanju zaposlenih, stalnica. In seveda družinsko vodeni obrati, naš velik zaklad, ki so ga odločevalci prepogosto bodisi spregledali bodisi preveč obremenili.

Turizem prihodnje četrtletke po novi strategiji ne bo le zadeva gospodarskega resorja, temveč koncept za ustvarjanje dodane vrednosti - tako materialne kot nematerialne - na več področjih. Turizem je tudi okolje, to itak vemo, pa kultura in dediščina, turizem pomaga graditi boljšo in prijaznejšo infrastrukturo in turizem je vse, kar dajejo naši gostje v usta, torej tudi kmetijstvo. Pa vzgoja in izobraževanje, ne le za kuharje in natakarje, za gostoljubje in držo nasploh.

Kmalu bomo videli, kako bodo novi odločevalci zgrabili za roge turističnega bika. Če bodo sporočili, da so na vrsti najprej pomembnejše zadeve, bomo vedeli, da spet ne razumejo, če bo turizem integrirana zadeva vsega in vseh, potem bo upanje, da bo spopad z velikanskimi problemi mogoč.

Skratka, obeti za prihajajočo poletno turistično sezono so v prvi vrsti veliko gostov iz širše regije. Da se bodo v čim večji meri vračali, bo potreben dober vtis z vsaj solidnim servisom in z razumnimi cenami. Če nam spolzi, lahko za marsikoga postanemo zgolj tranzitna država, ki jo bodo preklinjali na predpotopnih prometnicah proti Hrvaški.

---