Čestitke za vse čarovnije!

V nedeljo so v Gledališču Koper, ki je letos gostilo podelitev primorskih gledaliških nagrad, slavili ustvarjalci predstave 52 hertzov iz SNG Nova Gorica, med njimi še posebej igralec Matija Rupel, ovenčan s tantadrujem za igralsko stvaritev. Za poseben gledališki dosežek pa je žirija nagradila kostumografa Andreja Vrhovnika, ki je zaznamoval koprodukcijo SSG Trst in Gledališča Koper Ptičja farma.

V tej sezoni si je žirija, ki so jo sestavljali Ivana Zajc, Ana Perne in Andraž Gombač kot predsednik, še zadnjič v tej vlogi ogledala 13 predstav in, kot je bilo slišati z odra, o njih razpravljala v petek, trinajstega. A imeli so srečo, so zapisali, “tako ustvarjalci kakor gledalci. Tudi žirijo je seveda razveselilo spoznanje, da smo si prav vse uprizoritve ogledali v dvorani.”

V umetnost sešil domišljijo in duhovitost

Tantadruja za poseben dosežek je žirija podelila Andreju Vrhovniku, kostumografu Ptičje farme, koprodukcijske predstave Gledališča Koper in Slovenskega stalnega gledališča Trst. “Dober znanec vseh treh primorskih gledališč je pred devetimi leti prvo samostojno kostumografijo ustvaril v tržaškem teatru, v iztekajoči se sezoni pa sodeloval kar z vsemi tremi. Koprsko-tržaško Ptičjo farmo Jere Ivanc v režiji Jake Ivanca je oblekel v pisano in razkošno perje; hitro prepoznavni so smrdokavra, sinica, grlica, plamenec, petelin, labod. Iz ležernega barskega vzdušja tako igralce kakor gledalce skozi sanje v davni antični svet ponesejo starogrške halje, ščiti, čelade ... Za pravljičnost poskrbijo vilinske obleke. Učinkovito ukrojeni kostumi spretno sledijo hitremu in burnemu dogajanju, vešče določajo like in predstavi vtisnejo nepozabno podobo. Ko na prizorišče stopijo še bogovi, humor na višje obrate poženejo veliki umetni falusi, kakršne so moški nosili že v stari atiški komediji. Tokrat so priveski tako gigantski, da odpadeta tako opolzkost kakor morebitna zavist - ostane samo še osvobajajoč smeh. Kostumografu, ki zna v umetnost sešiti domišljijo in duhovitost, za posrečen detajl ni pretežko splezati niti do stropa Sikstinske kapele.”

Andrej Vrhovnik: kostumografija kot prispevek k razumevanju celote

“Vesel sem, da sem dobil nagrado za oblikovanje kostumov. Malokrat se pojavi možnost, da kostumograf dobi nagrado, zato sem vedno mislil, da se mi kaj tako redkega sploh ne more zgodit. Temu primerno sem bil presenečen. V čast si štejem tudi, da sem nagrado prejel ob režiserju Dušanu Mlakarju in da je bilo nagrajeno tudi naše skupno delo pri predstavi 52 hertzov. Veliko faktorjev in ljudi je potrebno za dobro gledališko stvaritev, velikokrat se elementi ne poklopijo, tokrat pa so se. Vedno si želim, da bi moj prispevek k predstavi na prvem mestu služil gledalcem, zato se pri ustvarjanju vprašam, kako lahko prispevam k razumevanju celote, zgodbe in ideje,” nam je sporočil kostumograf Andrej Vrhovnik.

Vrhunski v “najbolj žalostni službi na svetu”

Tantadruja za igralsko stvaritev je prejel Matija Rupel, član igralskega ansambla Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, za vloge v treh predstavah: za klovna v 52 hertzih, naslovno vlogo v Čričku in temačnem občutku ter za upodobitvi Pina Mlakarja in Borisa Kidriča v predstavi In stoletje bo zardelo. Primer Kocbek. “Črička, ki v režiji Ivane Djilas nekega jutra v glavi, polni zataknjenih misli in dvakrat težji kot običajno, začuti zoprn, moteče velik občutek, Matija Rupel portretira prikupno, duhovito, ravno prav prismuknjeno in obenem ganljivo. Nesrečnikove notranje boje nakaže tako s skrušenim glasom kakor z natančno odmerjeno telesno mimiko. V koprodukciji z novomeškim Anton Podbevšek Teatrom je Rupel pod režijsko taktirko Matjaža Bergerja natančno oblikoval ključna sopotnika Edvarda Kocbeka: najprej baletnika Pina Mlakarja z gibkostjo mladostnega optimizma, radovednosti in radoživosti, zatem pa še teže ulovljivega Borisa Kidriča, ki ga igralec od mladostne zagnanosti pravovernega partizana izostri do hladne pragmatičnosti in odrezave brezkompromisnosti strumnega politika. V režiji Mojce Madon je Rupel sezono kronal kot žalostni klovn in obenem priljuden povezovalec predstave 52 hertzov. Nekoliko zmeden in omahljiv igralec z dna hierarhične lestvice na valovih duhovitega samopomilovanja odpira okenca v 'najbolj žalostno službo na svetu' in občinstvu približuje gledališko mašinerijo. Govori in prepeva. Njegovo obvladovanje glasu in telesa, intelekta in strasti pa nov vrh doseže v avtorskem monologu o neki divji noči - po zaslugi mojstrskega igralca bi skoraj prisegli, da smo bili tam tudi mi, njegovi gledalci.”

Matija Rupel: Taka utrujenost je izjemno sladka

Igralca Matijo Rupla smo vprašali, kako ob nagradi doživlja obdobje, v katerem igra v kar sedmih predstavah, ob tem pa še snema za televizijo. “Enostavno presrečen sem, da lahko končno igramo brez omejitev pa da lahko drug drugega gledamo brez polzakritih obrazov. Po nelagodju koronskega časa je sicer na trenutke težko ujeti tempo, ki ga zahtevata odigravanje vseh živih predstav in snemanje serije, a utrujenost, ki jo ta tempo prinaša, je izjemno sladka. Za tantadruja pa nimam besed, ki bi lahko opisale hvaležnost in veselje, ki ju čutim, predvsem zaradi raznolikosti vlog, ki so si nagrado zaslužile: Pino Mlakar in Boris Kidrič, depresivni čriček in klovn res nimajo skupnih točk, razen ene: vse so se mi najprej zelo dosledno izmikale in me s tem še dodatno privlačile (razen seveda takrat, ko sem razmišljal, da bi mogoče zamenjal poklic - vsak študij vsebuje vsaj en navidezno usodni padec), nato pa, po dolgem raziskovanju in preizkušanju, mi je čisto vsaka izmed njih postala izjemno ljuba, dragocena, skorajda oboževana. Moram pa nujno izpostaviti nepozabni študij za predstavo 52 hertzov: nobena nagrada se ne bi zgodila, če mi ne bi bila tokrat namenjena sreča - sreča, da sem lahko bil član tako edinstvene ekipe čudovitih ljudi,” je strnil nagrajenec.

52: hertzov je gledališka izkušnja, ki briše meje

Tantadruja za najboljšo predstavo v celoti so namenili uprizoritvi 52 hertzov v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica, v režiji Mojce Madon in priredbi dramaturga Jake Smerkolja Simonetija. Žirija je sporočila: “Sodobno dramsko besedilo srbske dramatičarke Tijane Grumić Najbolj osamljen kit na svetu prelamlja z ustaljenimi konvencijami ustvarjanja dramatike, zato za uprizoritev pomeni izziv. Gledališka ekipa ga je sprejela in ustvarila svežih 52 hertzov. Predstava izžareva mladost - pa ne le zaradi avtorice, ki jo spoznamo v prevodu Dijane Matković, režiserke Mojce Madon, avtorja priredbe in dramaturga Jake Smerkolja Simonetija in lektorice Anje Pišot, ustvarjalcev najmlajše gledališke generacije. Delo odlikujejo izvrsten humor, igrivost, a hkrati izjemna globina, saj se ukvarja z zahtevnimi temami smrti, samote in razpada neke skupnosti. V pripovedi o družini se pred gledalcem zvrsti preplet zgodb, odmaknjene poetičnosti, iskrivih spominov, detajlov in drobnih dogodkov ter čistih emocij. Gledališka izkušnja se pravzaprav začne že kar v preddverju gledališča in se nadaljuje na balkonu s pogledom na novogoriški travnik in ulice. Priredba besedilo že kar takoj učinkovito umesti v prostor primorskega gledališča in se poveže z njegovo zgodovino. Nakar občinstvo predstavi sledi v malo dvorano in sedišča dobi najprej na odru, zatem še v avditoriju. Igralci Matija Rupel, Ivana Percan Kodarin, Žiga Udir, Marjuta Slamič, Peter Harl, in Ana Facchini prepričljivo sestavljajo zahtevno fragmentirano, tako duhovito kakor presunljivo pripoved. Z notranjimi dialogi odlično karakterizirajo posamezne like. Interpretacije igralcev izvirno pospremijo tudi scenografija in kostumografija ter glasba. Izjemna režija v ta okvir odlično vključi glas kita: sredi morja s svojim tonom 52 hertzov, ki ga drugi kiti ne razumejo, živi v neznosni samoti. Poleg tega predstava zabriše meje med odrom in gledalci. Čeprav gledališče v predstavi razgalja svoje procese, nikakor ne izgublja lastne moči. Predstava, ki nas popelje od samotnih morskih globin do brezmejnega vesolja, gledalca nasmeje, razigra, navdihne, gane. Novogoriški teater je po pandemični suši ponovno pokazal ves sijaj gledališča kot čarovnije, ki nas v neulovljivem trenutku vsakič znova poveže, plemeniti in radodarno obdaruje.”

Mojca Madon: Temelj je močni in izpopolnjujoče ekipno delo

“Nagrada je še posebej lepa, saj je v njeni obrazložitvi zaznana zame osebno tudi glavna vrlina uprizoritve 52 hertzov. Uprizoritev, s katero korakamo po teritoriju sodobnega nekonvencionalnega gledališča, je nastala na temelju močnega in izpolnjujočega ekipnega dela. V gledališču smo bili, navkljub svoji mladosti, neizkušenosti in mestoma siloviti ambiciji, zelo toplo sprejeti. Tako igralci kakor zaodrska ekipa so stopili skupaj in omogočili uprizoritev, na katero sem (in verjamem, da še dolgo bom) izjemno ponosna. Ljubezen, izrasla iz kreativnega procesa, se po mojem mnenju kaže tudi v predstavi in se, kot je moč razbrati iz odzivov občinstva, z odra preteka tudi med gledalce.”

---