Most med mano in nami
Sodelovanje je ključ do uspeha. Da ta oguljena fraza, ki se ji pisec običajno raje izogne, vendarle ni iz trte izvita, najbrž danes dokazujejo številni dogodki. Ne le volitve, kjer je prav sodelovanje ljudi prineslo spremembo, pa naj bo kakršna koli že. Z enako lekcijo je postreglo tudi dvoletno obdobje še ne pozabljene pandemije. Najbrž je prav sodelovanje tudi most med individualizmom in kolektivizmom, ki si ga trenutno želi zgraditi ves svet.
Gremo stavit, tako, za hec. Na letošnji Evroviziji bo s svojo pesmijo slavila Ukrajina. Morda tudi ne bo. Morda je to ena izmed najbolj banalnih stav v zgodovini hazarderstva. In čisto nepomembna. Kaj pa, če je razmišljanje o tem pomembno ravno zato, ker preprosto oriše stanje, v katerem se je znašla današnja družba?
To ni političen song. In ne evrovizijski pamflet. Še manj psihološko-antropološka analiza obojega. Je zapis nekega shizofrenega stanja v družbi, ki po eni strani poveličuje individualizem in zagovarja tekmovalnega duha posameznika, na drugi strani pa si želi biti družba razumevanja, sočutja, medosebne pomoči. Morda je tudi klic po nekem novem, vmesnem principu, ki zagovarja oboje.
Kako sodelovanje ob upoštevanju individualnih želja in potreb posameznika pripelje do skupnih družbenih ciljev, so nam povedale zadnje volitve. Za manj “usodne” primere se lahko ozremo tudi v posamezne družbene sfere, kjer sodelovanje prinaša najboljše iz obeh svetov - tako individualističnega kot kolektivnega.
V tem smislu je Ukrajina (in njena evrovizijska pesem, o kakovosti katere na tem mestu ne bomo razpravljali) lahko eklatanten primer dejstva, kako družba ne more temeljiti na obeh principih hkrati.
Ker je tekmovalnost pesmi zelo individualna in nima ničesar opraviti z vrednotami neke družbe. V tem kontekstu posamezne države tudi pošiljamo svoje pesmi na tovrstna tekmovanja - z namenom, da zmaga glasbeno in vsebinsko najboljši posameznik. Individualno in tekmovalno.
Čim pesem podpremo iz drugačnih razlogov, kot je denimo sočutje do naroda, ki je v vojni, se znajdemo na polju kolektivizma.
Najbrž ni skrivnost, da imamo Slovenci večinoma odklonilen odnos do tega sistema, ki kot izhodiščno točko za vsako človekovo delovanje, tako moralno, politično, družbeno, religiozno ali gospodarsko, pojmuje skupnost. Kolektivizem smo na neki točki naše zgodovine živeli in preživeli.
Po drugi strani pa nas tudi individualizem, ki zagovarja uresničevanje posameznikovih ciljev in želja, neodvisnosti in samostojnosti ter nevmešavanja družbe in institucij v njihove interese, ni pripeljal daleč.
Kar je mogoče med drugim razbrati iz raziskave o slovenski mladini v letih 2018/2019, ki je bila sicer del širše mednarodne raziskave mladih iz desetih držav jugovzhodne Evrope. Iz njenih izsledkov je mogoče razbrati vsaj dvoje. Individualizacija med mladimi, katere proces se je začel že v zgodnjih devetdesetih letih, v Sloveniji narašča, z njo tudi stres. Mladi pa vedno več časa preživijo ob poslušanju glasbe, na spletu, ob branju knjig in športnih aktivnostih, medtem ko je interakcija 'iz oči v oči' v upadu.
Ob obeh principih, ki smo jih živeli in jih še živimo, pa smo pozabili dve stvari. Individualizem ne more delovati brez odgovornosti, saj brez nje dobimo primer mariborskega incidenta župana in mladoletnika (da, tudi odgovornost mladih bi morala tu odigrati svojo vlogo). Kolektivizem pa po drugi strani ne more obstajati brez upoštevanja posameznika, saj sicer zaide v avtoritarnost (da, tudi to smo menda že dali skozi).
Sodelovati medtem pomeni delovati skupaj, vendar pa ta enotnost ne pomeni tudi uniformiranosti, enakega mišljenja ali celo svetovno-nazorske usmeritve.
Kako sodelovanje ob upoštevanju individualnih želja in potreb posameznika pripelje do skupnih družbenih ciljev, so nam povedale zadnje volitve. Za manj “usodne” primere se lahko ozremo tudi v posamezne družbene sfere, kjer sodelovanje prinaša najboljše iz obeh svetov - tako individualističnega kot kolektivnega.
Prav ta teden so tri desetletja delovanja praznovala slovenska društva, združena v krovno Zvezo društev na Hrvaškem. Ohranilo jih je in jih še ohranja - sodelovanje. Enako, kot je sodelovanje in povezovanje v društva ohranilo jezik, kulturo in identiteto slovenske manjšine pri sosedih.
S tem pa vzpostavilo tudi most med dvema narodoma, ki nikoli nista bila v vojni, kar je v Evropski uniji redkost in ki se za dobro posameznika in skupnosti morata razumeti tudi v prihodnje.