Inventura življenja na površini

Darko Sinko v svojem režijskem celovečernem prvencu Inventura zelo pretanjeno raziskuje življenje slehernika, ki ga nenadejan dogodek popolnoma obrne na glavo in v glavnem igralcu (izjemni Radoš Bolčina) sproži revizijo njegovega dotedanjega življenja.

Steber eksistencialne in rahlo komične drame je Radoš Bolčina, član novogoriškega gledališkega igralskega ansambla, ki se sicer zelo poredkoma pojavlja v filmu (nazadnje v Desperado Tonicu leta 2004). V Inventuri je z zelo minimalističnim, a rahločutnim pristopom upodobil skromnega in pohlevnega (slovenskega) slehernika Borisa Robiča, ki ga nekega večera v domačem kabinetu ob kozarcu vina in ob branju Morilskega napada Karla Čapka nekdo poskuša ustreliti. Robiču uspe ubežati strelom, kmalu pa na dom prispejo policisti s kriminalistom Andrejem (Dejan Spasić) na čelu, ki hitro ugotovi, da ima pred seboj “atipično” žrtev in primer, ki ne bo tako zlahka rešljiv. Storilec je izginil brez sledu (razen seveda nabojev), kriminalist pa hitro sprevidi nič kaj vznemirljivo Robičevo življenjsko dinamiko, ki z ženo Alenko (Mirel Knez) živi zabetonirano rutinsko življenje, razpeto med domom, službo brezimnega tehničnega asistenta na fakulteti in občasnimi srečanji s sinovo družino ter prijatelji.

Komu se je zameril?

Popolnoma nepričakovan dogodek globoko zareže v Robičevo psiho in sproži v njem kup vprašanj. Le komu se je tako zameril, da ga je poskušal celo ubiti? Ker mu policija ni bila v pomoč (kljub empatičnim in rahlo humornim “terapevtskim” pogovorom s kriminalistom Andrejem), se Robič “prelevi” v nekakšnega kaurismäkijevskega detektiva in pomalem začne sumiti vsakogar.

Darko Sinko je sicer idejo za film dobil prav v zgodbi Karla Čapka, ki jo naš glavni protagonist prebira ravno med “dogodkom” njegovega življenja, in je glavno pripovedno ost iz poskusa atentata na češkega politika v filmski predelavi preusmeril v malega, anonimnega človeka, ki se po omenjeni travmatični izkušnji loti inventure svojega življenja, predvsem pa površinskih odnosov, ki jih ima s svojimi najbližjimi in jih do usodnega dogodka ni nikoli postavljal pod vprašaj.

Slednje se izkaže za ključen problem v Robičevi “detektivski” analizi. Osrednjo eksistencialno zagato, v kateri se znajde glavni lik in povzame bistvo njegovega življenja, namreč lepo zaobjame spodnji stavek Paula Austerja iz knjige Izum samote. “Človek, ki živi tako, da ostaja samo na površini, se zadovolji s tem, da tudi drugim ne ponudi kaj več kot le to površino.” Torej, če bi v preteklosti gradil na bolj poglobljenih odnosih, bi bil njegov seznam osumljencev nedvomno krajši, predvsem pa na njem se ne bi znašli njegovi najbližji.

---