Ko ne zmoreš več, a vendarle moraš!
Pred kratkim me je v elektronskem nabiralniku pričakalo prijazno povabilo k predavanju. Vodja delovne skupine med zaposlenimi v enem od javnih zavodov opaža znake trajne utrujenosti, stresa, izgorelosti in posledične bolniške odsotnosti. Izpostavila je še negativne vplive pandemije in ukrajinske vojne ter z njo povezane negotovosti, ki so stanja tesnobe, stresa in nezadovoljstva samo še poslabšala. Zaposleni se prevprašujejo, kako v dani situaciji poskrbeti zase, doseči zadovoljstvo v življenju in kaj lahko za to naredijo sami.
Izgorelost ni nov pojav. Tradicionalno se je na izgorelost gledalo predvsem kot na pojav povezan z delom in neustreznimi delovnimi pogoji, neprimernimi odnosi, prevelikimi zahtevami, dlje trajajočimi obremenitvami in podobnim. Raziskave izgorelosti izpostavljajo tudi, da se izgorelost pri človeku pojavi zaradi neusklajenosti med delovnimi obremenitvami (časovna stiska, prevelika pričakovanja, ki nam jih nalaga delodajalec ali mi sami) in pomanjkanjem virov, ki jih imamo na razpolago (podpora, ustrezno znanje, avtonomija odločanja). Prve raziskave izgorelosti segajo že v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja, je pa izgorelost danes aktualna kot še nikoli. Statistika beleži zaskrbljujoč porast ljudi, ki zaradi izgorelosti iščejo zdravniško pomoč in pristajajo na bolniških.
Občutek, ko na delovnem mestu “ne moreš več in vendarle moraš”, ko delaš proti sebi in preko sebe, je stresen in lahko vodi v stanje izgorelosti, ko si telo in psiha ne moreta več zlahka opomoči.
Nedavno je tudi Svetovna zdravstvena organizacija izgorelost umestila v mednarodno klasifikacijo bolezni. Izgorelost je bila sprva opažena pri delu z ljudmi, prostovoljnem in storitvenem delu, kot na primer pri socialnem ali zdravstvenem delu, kasneje se je razširila na vsa področja dela, nenazadnje se jo je priznalo tudi pri tistih, ki niso vključeni v delo za denar, pri gospodinjah in materah. To nakazuje, da izgorelost ni ozko povezana zgolj z delovnim področjem, temveč, da dlje trajajoči stres zaradi dela na kateremkoli področju človekovega življenja lahko vodi v izgorelost.
S težavami z izgorelostjo se spopadajo številni delovni kolektivi. Le redki, kot uvodoma naveden, iz resnične skrbi za blaginjo zaposlenih, večina predvsem zaradi želje po večji produktivnosti. Podjetja najemajo “trenerje”, ki bodo v kolektiv vnesli več zadovoljstva in s tem večji dobiček, ker so zadovoljni zaposleni bolj produktivni, ustvarjajo zadovoljne stranke, ki več kupujejo, in so manj bolniško odsotni. Pozornost je ponovno usmerjena v denar in ne dobrobit ljudi. Vrhunec ironije predstavljajo srečanja, na katerih najeti motivatorji učijo izgorele zaposlene, kako “biti hvaležen za svojo službo” in “sprejeti nevšečnosti kot priložnost za osebno rast”.
Občutek, ko na delovnem mestu “ne moreš več in vendarle moraš”, ko delaš proti sebi in preko sebe, je stresen in lahko vodi v stanje izgorelosti, ko si telo in psiha ne moreta več zlahka opomoči. Toda ali niso tudi pred epidemijo izgorelosti, ki smo ji danes priča v zahodnem svetu, ljudje garali in se izčrpavali do onemoglosti? Ali nista zgodovina človeštva in zgodovina preživetja pravzaprav zgodovina stresa in dela preko svojih zmožnosti? Je možno krivdo za izgorelost torej pripisati netrpežnemu posamezniku, prezahtevnemu šefu, neustreznemu kolektivu ali prevelikim delovnim obremenitvam? Od kod prav danes epidemija izgorevanja?
Sociološke študije izpostavljajo strukturno naravo in vzroke izgorelosti, ki presegajo zgolj posameznika in posamezno organizacijo. Tako množični pojav izgorelosti na praktično vseh delovnih mestih in tudi v zasebnem življenju je prisoten v razvitem kapitalizmu, saj le-ta ustvarja takšno družbeno klimo, ki vsesplošno izgorelost spodbuja.
Način dela in življenja razvitega kapitalizma spodbuja produktivnost, samoustvarjanje in samoorganizacijo dela, ki je sprva lahko delovala emancipatorno. V smislu, da si v vse večji meri sami določamo ritem dela, delovni in dnevni urnik, količino delovnih in domačih obveznosti, ki jih moramo postoriti, vlaganje v samorealizacijo in podobno. Kapitalistična naravnanost v visoko produktivnost in storilnost pa se je sprevrgla v stanje nenehnega pehanja in lastnega trženja v službenem in zasebnem življenju.
Nikoli ni dovolj, nikoli ni možno še kaj postoriti, še kaj doseči, se bolj dokazati, bolj investirati vase, bolj uživati, še več zaslužiti. Nalagamo si več in več, nikoli ni dovolj, da ne bi moglo biti še več in bolje. Količina obveznosti, ki jo opravimo v enem dnevu doma in v službi, se je znatno povečala.
Ni časa za popoldanski počitek, nenapovedan obisk, lenarjenje, ker delamo nadure ali dve službi, vozimo otroke po dejavnostih, se samorealiziramo na različnih tečajih, rekreiramo, ukazano uživamo na izletih, potovanjih, prireditvah, postajamo boljša različica sebe. V ritmu kapitalističnega načina življenja ni časa in prostora za zgolj biti, za nič početi, za dolgčas, za biti povprečen in dolgočasen. V tem ritmu sami sebe pehamo preko zmožnosti lastnega telesa in duha in zunanja prisila ni več potrebna. Ženemo se sami, obenem pa smo nezadovoljni. Stanje trajne psihične in fizične preobremenjenosti, predvsem pa občutek nezadovoljstva oblikujejo z besedami sociologa Ottomarja Bahrsa “izčrpani jaz”, ki ga moramo v prvi vrsti razumeti kot izraz krize razvitega kapitalizma.
Izgorelost s takšne perspektive ni več videna kot zgolj individualna patologija netrpežnega posameznika ali kot nezmožnost ustreznega odreagiranja na zunanje okoliščine, temveč širše - kot problem družbenega ustroja in načina življenja, ki ga živimo.