Zgodbe, specializirane za utrjevanje vesti

Kratke zgodbe Nore Verde, zbrane v zbirki O ljubezni, batinah in revoluciji, sodijo v tisto vznemirljivo leposlovje, ki črpa iz sodobnosti, pri čemer ne prikriva bolečine in krivic, kajpada prihranjenih zlasti za ljudi z roba, a jih obenem ne prikazuje zgolj kot nemočne žrtve. Njene junakinje v sebi nosijo uporništvo in moč, ki lahko obrne tok, ujet v neodložljivo branje.

Hrvaška pisateljica Nora Verde, psevdonim za katerim se skriva Antonela Marušić, rojena v Dubrovniku leta 1984, piše privlačno, neposredno in v zgodbah svojih junakinj sestavlja svojevrsten mozaik, skozi katerega, kot v spremni besedi piše prevajalka Suzana Tratnik, pravzaprav “zaznamo družbeno celovitost v vsej njeni razlomljenosti”.

V uvodni Ti kar! spremljamo priprave dekleta na novo “službo”, pobiranje odpadnih plastenk, pri čemer jo seveda ovirata “jebeni ponos in sram”, kot pravi. Nekdaj sama obiskovalka festivalov se sedaj ob znanem prizorišču na zagrebškem Jarunu sooča z novimi razmerami in s starimi znanci: “Folk, jebat ga, tu pobiram flaše, čist brez keša sem.” Tudi bralec je zadihan, ko se z njo umakne s prizorišča, da bi se umirila in razmislila, kako naprej.

V edini neurbani zgodbi, postavljeni na podeželje, naslovljeni O čemer sem od nekdaj hotela pisati, je zajeto sistematično maltretiranje, ki ga nad deklico izvaja stric, babica in okolica pa to tolerirata kot nekaj, česar se je treba navaditi. Kot dejstva, da je pač tak. “Ma te prosin, muči, te prosin ku boga,” vnukinjo moleduje babica. V dekliču pa se rodi kljubovanje, ki je, pravi, njen edini kapital. S precej humorja se vpraša, kaj bi, če bi jo stric prikrajšal zanj ... Najbrž lahko domnevamo, da je to del kapitala, zaradi katerega nastajajo močne zgodbe Nore Verde, kakršna je tudi Prazniki. Upokojenka Manja, ki pri premožnih Sertićevih skrbi za gospodinjstvo, si med njihovim dopustom privošči nekaj dni v bajnem stanovanju, tudi malce njenem domu, za katerega skrbi kot običajno, a se čarobnost razblini in je za sanjarjenje kaznovana. “Karkol je, ni tok hudo. Vedno je lohka slabš, jest to dober vem,” jo tolaži starka na avtobusu. Kazni pa še ni konec.

V Obisku avtorica tematizira izgubo duševnega zdravja, ko se štirje dijaki odpravijo na obisk k neobičajni, odštekani in zato med njimi priljubljeni profesorici, ki jo že nekaj časa ni k pouku zaradi domnevnih težav z ledvicami. Njihov prihod se sprevrže v srhljivo soočenje z boleznijo. Voriorka pa je zgodba o študentki, ki bo po diplomi “odjebala malomeščanski lajf” in se preselila v skvot. Tiste noči se odloči za akcijo prelepljanja ksenofobnih plakatov, ki so se pojavili po Zagrebu, a jo pri tem najprej naključno zaloti trojica poosebljenih zaničevalcev vsega drugačnega. Potem ko se čudežno reši pred posilstvom, se mora braniti še pred varuhi reda in miru, pred katerimi prav tako zbeži v negotovost.

V Barvah se bralec potopi v strahove in čustva dekleta, ki sredi Zagreba koraka na paradi ponosa, soočena s sovraštvom na drugi strani, v Ljubezni v času ebole z negotovostmi v razmerju, ki lahko pripeljejo do odvisnosti in razpadanja zvez, v Čas je na najini strani pa z bolečino v istospolnih zvezah, tudi najčvrstejših, ki jo predstavlja samorazkrivanje, outiranje pred svojci in družbo. Nenehno stopanje iz omare, ki se v resnici nikoli ne konča: “Hočem živet, se ukvarjat z drugimi rečmi!” Sklepni Poligon za nevoznike je sodobna pravljica za nesocialne, ki jih, če si dovolijo upati, morda nekje čaka prijazna deratizatorka. In jih celo nauči voziti.

“Zapustil jo je strah, ki jo je mučil leta - da je njeno uporništvo prehodna mladostniška faza, ki bo trajala, dokler se ne bo pod prisilo tastarih prijavila na kak razpis za službo in se zaposlila v kakšnem podjetju, specializiranim za ubijanje zavesti in vesti,” je misel, ob kateri se lahko zamisli marsikateri sodobni upornik, protestnik, kolesar ...

---