Naglas lahko besedi spremeni pomen

Naš jezik je do najnatančnejših podrobnosti spopolnjeno orodje za medsebojno razumevanje in dogovarjanje, ki nam ga je ustvarila ali podarila že narava sama. Seveda z našo pomočjo in s podporo naših prednikov vse od prastarega indoevropskega jezika preko praslovanščine do naše plemenite materinščine, ki jo govorimo, ona pa nas brani in notranje utrjuje že nad tisoč let.

Kdaj je jezik do potankosti popoln, razvit in usposobljen? Nesmiselno vprašanje, neprimerno tudi za bedaka, bi kdo rekel in dodal, da v današnjem svetu in v sodobni družbi ni ničesar, kar bi bilo popolno in povsem razvito. Saj svet in družba nista nikdar dokončana, končna, ampak sta neskončna. Znotraj njiju - zlasti v najnovejši dobi - vse hití, beží, norí, se spreminja in razvija kdove kam v neznano. Pa vendar: vsaka stvar, pojav in vprašanje ima tudi svoje trdne meje.

Če vprašanje o popolnosti jezika na primer omejimo na besedo “govori”, bo takoj postalo smiselno. In enako smiseln bo tudi odgovor, da je naš jezik res do potankosti popoln, razvit in usposobljen. Zakaj? Zato, ker zna besedi “govori” dati tri pomene, ne da bi v njej spremenil eno samo črko, jo odvzel ali dodal. Kako se mu posreči taka čarovnija v ustvarjanju novih pomenov? Nič lažjega kot to: na pomoč priskoči njegov joker, ki mu pravimo naglas. Potegne ga iz rokava in ga začne premikati naprej-nazaj po izrazu “govori”:

Vprašanja za Minuto pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si.

a)Ko naglas postavimo na konec, na samoglasnik “i”, dobimo glagol “govoriti” v 3. osebi ednine, kot ga na primer srečamo v stavku “Kdor veliko govorí, po navadi malo naredi.”

b)Ko naglas premaknemo v začetek, na prvi samoglasnik “o”, se beseda “govori” spremeni v samostalnik “govor” v prvem sklonu množine, kot ga imamo v stavku “Trije prazni gôvori ne povejo toliko kot star pregovor.”

Različna poudarka na besedi “doma” in njun pomen v pregovoru “Kdor nima dóma, ni nikjer domá” so že vsak zase tako jasni in zgovorni, da je njihova razlaga odveč.

c)A ko naglas prenesemo v sredino, to je na drugi samoglasnik “o”, se beseda “govori” spremeni v velelnik za drugo osebo ednine, kot ga najdemo v stavku “Zdaj govôri ti, jaz sem svoje že povedal.”

Takih in podobnih zgledov, ki nam kažejo, da naš jezik zna že samo z drugačnimi naglasi spremeniti pomen besed, je seveda več. Poglejmo tri med njimi:

“Na gôri gorí.” V tem stavku sta enaki obliki iz samostalnika gora in iz glagola goreti. Ker sta po črkah enaki, ju jezik loči tako, da jima doda različna poudarka. In vsi takoj razumemo, da je udarila strela in zanetila požar in da moramo iti gasit.

Samostalnik “drobnica” ima dva pomena, ki mu ju določata različna naglasa. Če ga naglasimo na samoglasniku “o” ter rečemo in zapišemo “dróbnica”, mislimo na manjše, “drobne” živali, kot so ovca, koza in še kakšna. Če pa naglas premaknemo na samoglasnik “i” ter rečemo in zapišemo “drobníca”, mislimo na drevo, ki daje majhne, drobne sadeže. A mestni ljudje, še največ radijski in televizijski napovedovalci, ta dva pomena slabo razlikujejo in ta samostalnik izgovarjajo samo s poudarkom na i-ju (drobníca), čeprav govorijo o ovcah, ki jih je tolminskim ovčerejcem poklal trop lačnih volkov.

S pomočjo poudarka jezik loči tudi dva pomena tujke “termin”. Če ima ta beseda poudarek na e-ju, pomeni strokovni izraz, terminus technicus; s poudarkom na i-ju pa označuje rok, določen čas ali datum itd.

Različna poudarka na besedi “doma” in njun pomen v pregovoru “Kdor nima dóma, ni nikjer domá” so pa že vsak zase tako jasni in zgovorni, da je njihova razlaga odveč.

Tako neznaten, tako rekoč neviden in domala neopazen je naglas, pa ima tako neizmerno moč, da besedi spremeni pomen. Torej tudi naglas prispeva velik delež k dejstvu, da je naša materinščina tako popolna. Zakaj popolna? Zato, ker zmerom brez težave najde ali iznajde nov izraz (besedo), da z njim poimenuje katerikoli nov predmet, pojem, novo misel, snov, iznajdbo, znanstveno odkritje itd., ki se pokažejo v napredujoči in v vse prave ali tudi napačne smeri razvijajoči se človeški skupnosti.

Novinarka Primorskih novic Ana Cukijati je na Minuto naslovila tri vprašanja, med katerimi se tretje dotika prav naglasa: “Spoštovani g. Jože Hočevar, ali zna kdo razložiti, kaj se dogaja zadnje čase na televizijah in ostalih zvočnih medijih, kjer novinarji vztrajno masakrirajo slovensko pravorečje? A se delajo norca ali kaj? Naj navedem zgolj nekaj cvetk, čeprav ste jih morda že obdelali, a očitno bo treba spet nekaj pozornosti usmeriti nanje:

1. Uporaba časovnega prislova 'popoldne' (kdaj?) in samostalnika 'popoldan' (kaj?), pa četudi se razlikujeta le v dveh črkah, je prepogosto napačna: 'v soboto popoldan' je namreč narobe, kajne? Tudi na radiu (nacionalnem in komercialnih) in po TV (zlasti pri napovedovanju vremena) to dvoje često zamenjujejo. Kako bi lahko v zavest piscev in govorcev najlaže vcepili pravilno rabo?”

Razlaga: Obe besedi, “popoldne” in “popoldan”, sta prislova časa in odgovarjata na vprašanje “kdaj”. Prva je izšla iz zveze “po pol(ovici) dne”, druga pa iz zveze “po pol(ovici) 'dana'”. A prislov “popoldne” je lahko tudi samostalnik (tisto popoldne); prav tako lahko, a le poredko, postane samostalnik tudi prislov “popoldan” (tisti popoldan). Vendar so meje med tema samostalnikoma in prislovoma zelo meglene. Zato je tudi njihova raba neizčiščena in nedosledna. Vendar ne povzroča zmote in dvoumja.

2. “Tudi sklanjanje besede 'nič', zlasti v rodilniku, občasno predstavlja težave. Nedavno smo imeli v našem dnevniku naslov 'Se iz zgodovine res nismo čisto nič naučili', pa bi bilo bolje namesto 'nič' zapisati 'ničesar', kajne?”

Razlaga: Pri sklanjatvi pojma “nič” smo, še preden ga začnemo sklanjati, takoj v zadregi, če poprej ne ugotovimo njegove vloge v stavku. Lahko je namreč samostalnik, ki ga obvezno sklanjamo (nič, niča, niču); lahko pa prislov, ki spada v nepregibne besedne vrste in ga zato nikdar ne sklanjamo. A lahko je še zaimek, ki zahteva, da ga sklanjamo (nič, ničesar). Kaj pa če je število nič (0, ničla)? Vse te pomene in še kakšnega povrh mu pripisujeta slovar in pravopis. A ker so meje med naštetimi pomeni premakljive in pogosto komaj določljive, ni nič nenavadnega, če kdaj pri rabi pojma “nič” zabredemo v napako. Toda to se nam ne sme zgoditi v govornih nastopih v javnosti, v nobenem javnem mediju, v parlamentu itd. Pomena stavkov “Nič ne vidim” in “Ničesar ne vidim” sta vendarle različna.

3. “Tretja opazka pa se nanaša na nepravilno naglaševanje besed. Prav ušesa me zabolijo, ko v dnevno-informativni oddaji 24ur na Pop Tv voditelji in novinarji uvajajo nove naglase pri določenih besedah. Še zlasti Petra Kerčmar je znana po svojih 'inovacijah'. Besedo 'meja' izgovori s polglasnikom namesto z e-jem in reče 'mja'. Njena 'vlada' in 'vreme' sta vztrajno samo 'ulada' in 'ureme'. Tudi 'vrata' zanjo niso vrata, temveč 'urata'. Zvesto pa ji sledijo tudi sodelavci in npr. samostalnik 'streljanje' izgovorijo s poudarkom na 'a' namesto na 'e'. Kaj porečete o vsem tem?”

Razlaga: Le na kratko: Čeprav naš jezik mnogokrat s spremembo mesta naglasa v besedi spremeni njen pomen, se mu pogostokrat zgodi, da tega ne stori. Dovoli namreč, da kako besedo izgovorimo z dvema različnima naglasoma, a pri tem ne spremenimo njenega pomena. Glagol “streljati”, na primer, lahko izgovorimo s poudarkom na e-ju ali pa na a-ju, vendar se mu s tem pomen nič ne spremeni.

Neprimerno bolj nepopustljiv pa je naš knjižni jezik pri izgovoru soglasnika “v” v besedah vlada, vreme in vrata ter pri izgovoru širokega dolgega e-ja v besedi “meja”. Nikakor ne dovoli, da bi namesto čistega soglasnika “v” v besedah vlada, vreme, vrata izgovorili kakor “u”. Še manj pa je pripravljen dopustiti to, da bi besedo “meja” v zborni izreki izgovarjali kot “mja”, “maja”, “moja” ali “muja”.

---