Brez solate in pohanja

Maj je lep, a svet letošnjega maja žal ni lep, kot bi lahko bil. Če se še tako izmikamo in si zatiskamo ušesa, ne moremo preslišati donenja topov v Ukrajini. Morda je (bil) dober strateg, morda je plesal s sibirskimi tigri, a v zgodovino bo šel le s črno piko, z grozljivimi vojnimi pohodi, povsem nerazumnimi dejanji za sodobni čas.

Naši in vaši je koncept, ki ga sodobna civilizacija ne zna, ne more in ne zmore pognati na smetišče zgodovine. Strpno sobivanje je zadeva vzgoje in omike, sorazumevanje in vzajemnost pa, kot je videti, samo sanjaški ideal za pisatelje in filmarje. Zgodovina očitno ni dobra učiteljica. Če bi bila, bi se naučili vsaj tega, kaj je dobro in kaj ne, kaj je prav in kaj ne in tega, da se bomo imeli lepše, če se imajo lepo tudi ljudje okrog nas.

Posledice vojne v Ukrajini postajajo vse bolj otipljive tudi pri nas. Na ulicah srečujemo mamice z malčki, ki govorijo ukrajinsko oziroma rusko, na vrata trka draginja. Ko se dražijo plin in nafta, kar je posledica spremenjenih razmer zaradi vojne, se začne dražiti vse. Če k temu prištejemo ustavitev dobave umetnih gnojil, na katerih kljub vsem zavezam o naravnosti vendarle sloni večina pridelave hrane, pa negotovo žetev na ukrajinskih planjavah, zaradi česar je težko oceniti, kako bo s krušno moko, krmili in rastlinskimi maščobami, napovedi za leto 2022 niti zdaleč niso rožnate.

Za boljše vzdušje, kar je na koncu seštevek vsega, kar nas določa in obkroža, bo potrebno veliko moči, znanja in nenazadnje sreče. Neznansko več, kot je je bilo treba za izvolitev.

Ob upočasnjeni pridelavi, oteženih dobavah in morebitnem pomanjkanju, bodo države izvoznice hrane seveda najprej poskrbele za domače trge. To ne pomeni nujno, da bo vsega zmanjkalo, prej pomeni to, da bodo nekateri izdelki krepko dražji. In tako dosegljivi le še premožnejšim. V Sloveniji je videti, da bi se utegnila pomembno podražiti zelenjava, ki jo bomo iz lastne pridelave statistično pojedli v prihodnjih dneh, pa svinjina, ki smo jo že, zaradi dražjih energentov pa pravzaprav vse … Če to pomeni zgolj to, da bo nedeljsko kosilo brez solate in pohanja, niti ne bo tako hudo.

Slovenski volilci, smo slišali, so se na volitvah odločili za nov veter in za spremembe. Novi obrazi pa niso dovolj, če spremembe ne bodo sistemske in globoke, nenazadnje prilagojene spremenjenemu času. Operativno vlado potrebujemo hitro, razlogov za to je neskončno. Slovenija pač ni Belgija ali Nizozemska, da bi lahko delovala na vztrajnik. Problemov je preveč in preveč je odprtih front, tako domačih kot uvoženih.

Med prvimi zadevami, ki se bodo izkazale za potrebne spremembe, je način sestave vlade. Pri nas ne temelji zgolj na delitvi oblasti, temveč tudi na nezaupanju v mandatarja. To, da ga parlament izvoli, ni dovolj, izvoliti mora tudi vsakega od njegovih ministrov. Gre za ustavno usedlino, ki temelji na strahu pred rdečimi iz leta 1991, podobno kot je s pristojnostmi predsednika republike, ki so nesorazmerno nizke glede na to, da ga volimo na splošnih volitvah.

Okornost, ki jo izkazuje že postopek imenovanja vlade, je bržkone ena največjih cokel za okretnost naše države. Že prav, da so v sistem vgrajeni mehanizmi, ki preprečujejo uzurpacijo oblasti in korupcijo, a ni najbolj prav, da jih krmili vedno večja množica birokratov, za katere velja, pa to ni niti najmanj edino le Sloveniji, da so najvztrajnejši in najbolj vneti borci proti kakršnim koli spremembam.

Ker je konsenz o poenostavitvi načina imenovanja vlade in o večjem zaupanju v mandatarja v slovenski politiki očitno visok, bi utegnilo priti do ustavne spremembe na tem področju. Za spremembe ustroja državnega aparata pa smemo biti glede na 30-letne izkušnje precej skeptični. Naloga je večja, kot se zdi in niti slučajno ni enostavna.

Od nove vlade državljani v največji meri pričakujejo, da bo učinkovita in da ne bo rinila v ospredje. Vsi ministri bodo imeli težko, delo, nekateri pa še posebno. Dela je veliko, pa ne le z revizijami, temveč tudi z iskanjem prave brazde.

Videti je, da bo tako pri zakonodajni kot izvršilni oblasti vloga žensk večja, kot je bila. Doslej smo bili prepogosto priče nečimrnosti, nastopaštvu in egotripom. Za nove čase in nov kurz, za neke vrste emancipacijo od koronskih let in ukrepov, pa tudi za emancipacijo od neprijaznih vzorcev vladanja, kar naj bi bilo, kot razumemo, sporočilo nedavnih volitev, pa je gotovo prikladnejša ženska energija.

A za oblikovanje nove paradigme to ne bo zadoščalo. Za boljše vzdušje, kar je na koncu seštevek vsega, kar nas določa in obkroža, bo potrebno veliko moči, znanja in nenazadnje sreče. Neznansko več, kot je je bilo treba za izvolitev.

Novi garnituri v tem trenutku seveda želimo srečno, pa ne toliko zaradi njih samih, predvsem zaradi nas, da bomo vsaj približno uspešno prekrmarili skozi čuden in neprijazen čas.

---