Dr. Helena Motoh: “Jezika se ne moremo naučiti, če ne razumemo kulture”

Filozofinja in sinologinja dr. Helena Motoh na ZRS Koper vodi Center za azijske študije. Trenutno je raziskovalno aktivna na projektu, ki se ukvarja z vzhodnoazijskimi zbirkami in predmeti v Sloveniji. Med drugim tudi poučuje kitajsko književnost in filozofijo na Oddelku za azijske študije Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

> Sinologija je veda, ki s pomočjo metod različnih znanstvenih disciplin obravnava kulturo, zgodovino, sociologijo, jezik, miselnost in politične sisteme Kitajske ter drugih držav oziroma področij, ki sodijo v jezikovno, civilizacijsko in kulturno okrožje Kitajske. Kako ste se odločili za ta študij?

“Moja zgodba je povsem enostavna. Že kot otrok sem se učila kitajščine, in sicer pri svojih kasnejših profesoricah, Maji Lavrač in Jani Rošker. Spomnim se filma Big Bird Goes to China, ki sem ga takrat gledala in je v meni vzbudil to zanimanje do novega jezika, nove pisave, nečesa nenavadnega in tujega. Učenje sem sčasoma opustila in veliko večino pozabila. Ko je napočil čas za vpis na fakulteto, sem se želela vpisati na umetnostno zgodovino in filozofijo. A ko sem še enkrat preletela razpis, sem videla, da je ravno tisto leto Filozofska fakulteta v Ljubljani ponujala študij sinologije. Ta tendenca po spoznavanju nečesa tujega, ki mi je ostala iz otroštva, je prevladala in umetnostna zgodovina je odpadla.”

> Na ZRS Koper vodite Center za azijske študije. S kakšnim namenom je bil Center ustanovljen? Katera so vaša področja raziskovanja?

“Prvotni namen Centra je pomoč drugim raziskovalcem pri odpiranju tematik, povezanih z Azijo, predvsem pa pri vzpostavljanju povezav z azijskimi inštitucijami. Pomagamo jim pri prijavah projektov in iskanju kontaktov, s kolegico Tino Čok pa sva tudi sami aktivni na področju azijskih študij. Trenutno delam na projektu VAZ (Vzhodnoazijske zbirke v Sloveniji), kjer smo se na začetku ukvarjali z vzhodnoazijskimi zbirkami v slovenskih muzejih, zdaj pa pozornost posvečamo posameznim vzhodnoazijskim predmetom zasebni in javni lasti Sloveniji. Zanima nas, po katerih poteh, preko katerih ljudi in v kakšnih zgodovinskih okoliščinah so ti predmeti prišli iz Kitajske, Koreje ali Japonske v slovenske zbirke in privatno last. Pišemo nekakšne biografije teh predmetov. Sledimo poti predmetov in skozi to ustvarjamo širšo zgodovinsko, družbeno in kulturno sliko. Zanima nas tudi zgodovina percepcije vzhodne Azije - kako so ljudje videli vzhodno Azijo, na kakšen način so jo spoznavali in kaj so si o njej mislili. Ti predmeti torej predstavljajo nekakšen medij, skozi katerega so znanja o teh deželah potovala med ljudmi.

> Kako vlada Ljudske republike Kitajske podpira znanost?

“V svetovnem kontekstu je Kitajska med državami, ki največ vlagajo v znanost. Je ena izmed držav z najmočnejšim 'bazenom' izobraženega kadra, iz katerega lahko črpa. Je ena izmed držav, ki vidi znanost kot eno najpomembnejših investicij in je ena od držav, ki skrbi za to, da se tisti, ki gredo v tujino, po končanem študiju vrnejo domov. Študentje, ki jih v tujino pošlje država, oziroma jim študij do neke mere omogoči, so zelo motivirani k temu, da se vrnejo na Kitajsko in zasedejo pomembne funkcije v tamkajšnjih raziskovalnih ali pedagoških inštitucijah. Na ta način Kitajska zelo strateško razvija eno najmočnejših znanstvenih kapacitet na svetu, ne samo na področju naravoslovja, čedalje bolj tudi na družboslovnih področjih. Slovenija bi se lahko na tem primeru marsičesa naučila.”

> Kot vemo, imajo kitajski jeziki velike razsežnosti. V eni od svojih monografij, Kultura na koncu jezika, jih poimenujete s pojmom “jezikultura”. Kje v kitajščini lahko vidimo stičišča jezika in kulture?

“Monografijo lahko razdelimo na jezikoslovni del, ki je delo kolegice dr. Tine Čok, in filozofski del, ki sem ga prevzela jaz. Zanimalo naju je, kakšen pomen ima pri učenju jezika razumevanje kulture. Jezika se ne moremo učiti, ne da bi razumeli kulturne vsebine, in kulture ne moremo spoznati brez razumevanja jezika. Zanimalo naju je, kako se v različnih vidikih kitajščine to nerazdružljivo prepleta - torej kako kitajske kulture ne moremo razumeti, če ne razumemo, kako jo Kitajci kodirajo skozi svoj jezik. In to ne drži zgolj za idiome. Tudi na najbolj osnovnih ravneh je razumevanje kulture skorajda nepogrešljivo. Tako je, recimo, z razumevanjem časa in prostora, s poimenovanjem barv, ...

To knjigo sva pisali v luči tega, da bi lahko pomagali nekomu, ki se uči kitajščine in bi rad razumel jezik v vsej svoji kompleksnosti, ali pa nekomu, ki ga zanima kitajska kultura, a se morda ne bo lotil učenja kitajskega jezika.”

> Na Filozofski fakulteti v Ljubljani poučujete kitajsko književnost. Vam je ljubša kitajska poezija ali proza? Je morda kitajska meglena poezija tista, v kateri je bogatost kitajskega jezika najbolj izražena?

“Drži, letos izjemoma poučujem književnost v Ljubljani, sem jo pa dalj časa poučevala v Zagrebu na tamkajšnji Filozofski fakulteti. Če bi morala izbirati med poezijo in prozo, bi vsekakor izbrala kitajsko poezijo, saj me ta zanima še bolj od proze.

Meglena poezija je poezija generacije, ki je bila zaznamovana s kulturno revolucijo. Pisali so jo tisti mladi, ki so bili med kulturno revolucijo študentje in so morali študij zaradi vsem znanih razlogov prekiniti. Poslali so jih na podeželje, kjer so svoja življenja za deset let dali “na čakanje”, zaradi česar so se čutili prikrajšani, saj niso mogli priti do želene popolne akademske izobrazbe. Gre za generacijo, ki je kasneje svoje kompleksne sentimente izrazila v poeziji, ki po dolgem času ni bila politično angažirana. Spomnim se intervjuja, ki sem ga delala z Bei Daom, enim vidnejših predstavnikov meglenih pesnikov, ki mi je takrat zaupal, da je za njihovo generacijo biti političen, pomenilo biti nepolitičen. Politična gesta meglenih pesnikov je bila pisanje nepolitične poezije.”

> V kitajski filozofiji velik pomen pripisujejo konceptu “ren”, ki ga lahko prevedemo v sočlovečnost ali humanizem. Kako se ta koncept odraža v boju z epidemijo?

“Soočanje z epidemijo je obelodanilo marsikateri tradicionalni idejni kontekst, ali pa vsaj neke splošno aplicirane pojme iz kitajske misli. “Ren” je po Konfuciju nekaj izrazito interpersonalnega. Etični ste lahko šele v odnosu do nekoga drugega. V kontekstu epidemije je bilo zelo jasno, da so Kitajci razumeli epidemijo kot problem družbenih razsežnosti, ne pa kot problem posameznikov. Država je apelirala na posameznika, da sodeluje pri reševanju družbenega problema. Odpiralo se je tudi ogromno drugih vprašanj, tako družbene, kot tudi politične narave. Na primer, kakšen je odnos med posameznikom in kolektivom, predvsem pa vprašanje, do koga se posameznik čuti odgovornega - Do države ali do družbe? In pa vprašanje kolektivne odgovornosti, ki sicer ni konfucijanska reč. Na Kitajskem je to filozofsko vprašanje najbolj opredelila šola legalizma. Odgovornost je v tem primeru vedno na nivoju kolektiva, šele potem pa na nivoju posameznika. Se pravi - če nekdo naredi nekaj narobe, je to problem celotne skupnosti. Veliko ukrepov, ki so jih na Kitajskem v začetku epidemije vzpostavili in smo jih na Slovenskem z začudenjem spremljali, je bilo v Kitajski družbi lažje sprejetih, kot bi bili v izrazito individualistični družbi, kot je naša.”

> Je izbruh epidemije v Wuhanu vplival na porast sinofobije na Slovenskem?

“Menim, da je zelo vplival na porast sinofobije. Spomnimo se izbruha ebole. Takrat se je v Sloveniji, ki je v veliki meri monokulturna, zgodila popolnoma iracionalna paranoja do ljudi, ki so temnejše polti. Nekaj podobnega se je zgodilo tudi v primeru covida-19. Seveda s popolno odsotnostjo realne podlage. Mislim pa, da se je ta iracionalen strah na začetku prilepil na star predsodek, ki pravi, da z Vzhoda prihajajo težave. Tukaj se s predsodki vračamo več kot sto let nazaj. Moja prababica je govorila o t.i. rumeni nevarnosti, pa ni nikoli čisto dobro vedela, o čem je govora. Gre za skupek starih klišejev, ki se kasneje, seveda v odsotnosti kritične misli, zmešajo z novimi situacijami. Zdi se mi pa, da se je pri nas ta odziv na srečo razvodenel in upam, da ni imel trajnejših posledic.”

> Ozračje v Evropi je naelektreno zaradi vojne v Ukrajini. Veliko oči je uprtih tudi v Kitajsko, saj pričakujejo njen odgovor na rusko invazijo. Se lahko rusko-ukrajinski scenarij ponovi v Vzhodni Aziji med Kitajsko in Tajvanom?

“Odgovor na vprašanje, če je Kitajski napad Tajvana možen, je prognoza, ki se je verjetno trenutno nihče ne upa lotit. Ta napetost obstaja že nekaj časa in Kitajska je v svoji zunanji politiki bolj odločna, kot smo je vajeni. Kar pa nikakor ne pomeni, da bo prišlo do vojaške intervencije. Zelo indikativen je bil kitajski kritičen odziv na ruski vdor v Ukrajino. Zdi se mi, da poskuša Kitajska relativno jasno pokazati, da čeprav so v prijateljskih odnosih z Rusijo, tega načina reševanja problema ne podpirajo.”

---