Zdaj je čas!

Obstaja nekaj najbolj trdovratnih mitov, ki jih politiki aktivirajo vsakič, ko niso zadovoljni z rezultati na volitvah. Zato je razumljivo, da se s tolikšno vnemo lotevajo lomastenja po medijih. Da jim niso všeč novinarji in novinarke, ki so kritični do tega, kar počnejo politiki.

Biti kritičen, misliti s svojo glavo je v tej državi strogo odsvetovano. Seveda imaš pravico do lastnega mnenja, vendar pod pogojem, da je to mnenje enako mnenju, ki ga ima vladajoča politika. Če pa ni, slabo zate in še slabše za tvoje mnenje. Mediji, novinarji in novinarke nikoli, ampak res nikoli, ne bi smeli biti v “incestuoznem razmerju” s politiki, kot temu slikovito pravi francoski novinar Serge Halimi. Dolžnost novinarjev ni, da so politični kimavci. Naloga medijev ni likanje podobe tistih, ki so na oblasti. Vse to z novinarstvom nima nobene zveze. Prijazno novinarstvo ni novinarstvo, ampak propaganda. Všečno novinarstvo ni novinarstvo, ampak zabava. Novinarstvo tudi ne pomeni ustvarjanje gladiatorske arene, v kateri se politiki borijo za naklonjenost domnevnih volivcev. Po principu: naj teče kri, tekli bodo tudi glasovi podpore. Če pa se v ta nedostojni politični cirkus zaplete javni medij, potem vemo, da smo dosegli dno. Dno dna.

Boj za javne medije je temelj demokracije. Tako enostavno je to. Pravično, solidarno in sočutno družbo je mogoče graditi samo s profesionalnimi, neodvisnimi in resnicoljubnimi mediji.

Naloga medijev v predvolilnem času je, da sprašujejo politike o zadevah, ki jih ti ne želijo slišati. Da preverjajo, kaj so obljubljali in kaj storili. Da od njih dobijo jasne odgovore o tem, kaj bodo počeli, če bodo izvoljeni. Da jim ne dovolijo, da javno komunikacijo zlorabljajo za promocijo sebe in svoje stranke. Da jih ustavijo, ko začnejo iz politike delati žrebanje številk na lotu.

Televizijska predvolilna soočenja pa so poseben žanr. Nastal je pred šestdesetimi leti v ZDA za potrebe vse večje gledanosti komercialnih televizij. Žanr, v katerem se simulira neposreden dostop ljudi do politikov prek novinarjev, ki zastavljajo vprašanja. Gre za standardizirani format s standardiziranimi vprašanji in standardiziranimi pričakovanji. Ko povlečemo črto: televizijska soočanja prinašajo gledanost, gledanost prinaša več oglaševanja, več oglaševanja pa prinese več denarja za lastnike. Zakaj bi javna televizija morala slediti principu “večja gledanost, več denarja”, mi nikoli ni bilo jasno. Naravnost nerazumljivo in nespodobno pa je, ko se novinarji javne televizije hvalijo z visoko gledanostjo.

Tudi najbolj neumni video posnetki na spletu so lahko zelo gledani, pa niso ne medij, še manj pa novinarstvo. Ko pa politična oddaja na javni televiziji postane vir posmeha, krohotanja, neskončnih obdelav in komentarjev, ko ljudje nekaj gledajo in si mislijo, da to ni mogoče, ko se zgražajo nad nesposobnostjo novinarja, ki bi oddajo moral voditi, pa je ona vodila njega, je čas za ukrepanje. Predvsem ukrepanje novinarskega ceha, ki bi končno moral postaviti meje glede tega, kdo je novinar in kaj je novinarstvo.

Spoštovane novinarke in novinarji javnega servisa, na vas se obračam z zelo enostavno prošnjo. Prosim vas, da v imenu poklica, ki ga opravljate, v imenu profesionalnih standardov, ki jim morate biti zavezani, v imenu odgovornosti do javnosti temu, kar se dogaja na javnemu mediju, naredite konec. Jasno in glasno povejte, da je novinarstvo časten poklic, ki ga ne morejo opravljati šarlatani, diletanti, nesposobneži in neuki.

Jasno in glasno povejte, da je medij, pri katerem delate, več kot zabavljaški cirkus, v katerem klovni in klovnese nimajo kaj početi. Jasno in glasno povejte, da biti od javnosti, za javnost in v javnem interesu nima nobene zveze s služenjem strankarski politiki in strankarskim vodjem. Jasno in glasno povejte, da niste propagandno trobilo nobene stranke, nobenega zasebnega interesa ali pa enostavno nobenega zasebnika.

Boj za javne medije je temelj demokracije. Tako enostavno je to. Nenormalno stanje, v katerem smo se znašli, je potrebno spremeniti. Ne tako, da se vrnemo nazaj v nekakšno nedoločno obdobje, ko so stvari navidezno bile urejene. Pravično, solidarno in sočutno družbo je mogoče graditi samo s profesionalnimi, neodvisnimi in resnicoljubnimi mediji. Potrebno je filigransko in počasi graditi tudi mrežo zaupanja: v institucije države, v znanost in politiko. Novinarji in novinarke, če vi ne boste branili novinarstva, kdo ga bo? Obstajajo boji, v katerih ni možno ostati nekje na polovici poti. Čepeti nekje v sredini. Ne tu in ne tam. V tem boju sta samo dve strani. Na eni pokončno in profesionalno novinarstvo. Na drugi pa klečeplazna propaganda. V sredini pa nič.


Preberite še


Najbolj brano