“Rabim iti v šolo” ali “Moram iti v šolo”?

Spoštovane bralke, dragi bralci, prav gotovo se je vsakemu med vami kdaj posrečila neumnost, da ste se odpravili v trgovski center in kupili nekaj takega, kar je ležalo že domá, leta in leta skrbno spravljeno med staro šaro v ropotarnici. Tudi v jeziku se nam mnogokdaj naplete, da brez potrebe “iznajdemo” kak nov izraz, kljub temu da imamo v pravopisu in v vseh slovarjih “starega”, ki ga naš jezik uporablja in ohranja že stoletja.

Vsakomur je znana vedra ali vsaj zabavna, prav gotovo pa poučna anekdota o preprostem dalmatinskem ribiču in o dobička željnem industrijcu iz Nemčije, turistu na deviških plažah Jadrana. Je Dalmatinec ob obali (dalmatinski rivi) vrgel v morje z vabo obloženi trnek, da ujame kako ribo. Pa ga Nemec vpraša, koliko na dan zasluži za ujeti plen. “Nič, lovim za ženo, zase in otroke,” ga začudeno pogleda ribič. “A ne bi rajši ulovil kako ribo več, jo prodal, si z zaslužkom kupil čoln in nalovil rib na tone, toliko, da bi prešel na ribolovno barko ter postavil tovarno za predelavo in prodajo rib? Potem bi pa lahko imel dopust in bi šel lovit ribe,” mu predlaga pridobitniški German. “Saj jih že zdaj lovim,” se zasmeje Dalmatinec, “misliš da sem štronco, taka mona, da se bi potíl, živciral, zgubljal čas in pamet za kaj takega, kar že imam?”

“Morala” (ali vsaj poduk) preproste dalmatinske zgodbe je za nas še bolj zgovorna, ako jo prenesemo domov, v naš knjižni jezik. Tudi tu se nam prav rado dogodi, da v tujini kupimo ali sami iznajdemo in sprejmemo kak tak izraz (besedo ali frazo), ki ga jezik v knjigi že ima. Taki sta na primer frazi: “rabim iti v šolo” in “ne rabim tvoje pomoči”, ki izpodrivata pravilni, udomačeni, od davna uveljavljeni obliki teh dveh fraz: “moram iti v šolo” in “ne potrebujem tvoje pomoči”. Prav o nepravilnosti in o pravilnosti teh fraz sprašuje upokojeni menedžer Franc iz Podnanosa, ki je ljubitelj dobrega jezika v javni rabi, saj je moral v svoji službi poskrbeti za njegovo pravilnost v poslovni korespondenci, a še bolj v svoji knjigi Nogomet je življenje. Zastavil je vprašanje, ki nas opozarja na odvečno, toda trmasto razvado, da v pogovorni ali celo v knjižni jezik brez potrebe vnašamo navidezne “novosti” tam, kjer že imamo dobre, v dolgoletni rabi utrjene in dodobra preizkušene izraze:

Vprašanja za Minuto pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si.

“Spoštovani gospod Hočevar, ker sem ljubitelj našega jezika, vam zastavljam novo vprašanje za vaš članek o naši pravilni materinščini. Ob poklicnem lektoriranju moje knjige se je sicer pokazalo več vrzeli v mojem poznavanju knjižnega jezika, a sem kljub temu prepričan, da se tokrat ne motim pri vprašanju, ki vam ga zastavljam. Mislim namreč, da je fraza 'Naša stranka rabi nov program' v knjižnem jeziku slaba. Nisem še našel točne ocene take napačne besedne zveze v knjižnem jeziku, kakršna je nesrečna fraza 'rabim iti v šolo'. Čeprav jo redno slišim pri svojih vnukih, se mi ne zdi pravilna. Zaradi tega jo vselej popravim in rečem, da je pravilno le, če rečemo: 'moram iti v šolo'. Še bolj znorim, ko tako frazo slišim celo v oddajah po televiziji in radiu. Sprašujem se, kako čudno bi bilo, če bi na primer jaz kot športnik zapisal ali rekel: da 'sem rabil iti na tekmo' ali da 'sem se rabil udeležiti sestanka nogometašev'. Moti me, ko kdo reče, da že tako in tako vse ve in 'ne rabi brati tvitov', da maturanti 'za vpis na univerzo rabijo narediti sprejemni izpit' in da 'sin ne rabi poslušati očeta'. In še stotine podobnih cvetk, ponesrečenih besednih zvez, slišim vsak dan v javni rabi knjižnega jezika. Ker lahko podobno včasih slišimo tudi na TV ali radiu, in to celo iz ust voditelja oddaje, sem se odločil, da vam, gospod Hočevar, pošljem vprašanje, kako je s tem. Vsak poznavalec jezika mi je odgovoril, da omenjena fraza v izražanju ni pravilna. Prosim vas, povejte vaše mnenje o vsem tem.”

Odgovor je nekoliko zamotan. Spraševalec Franc ima prav. Besedna zveza “rabim iti v šolo” (pogosteje “ne rabim iti v šolo”) je doma v pogovorni slovenščini, a je skrbni knjižni jezik ne sprejema. In celo v pogovornem jeziku ni povsem domača, saj je najbrž prevzeta iz nemščine, ki je več stoletij močno vplivala na našo govorico. V nemščini ima namreč glagol brauchen dva dokaj različna pomena: “uporabljati” in “potrebovati”. Tako kot naš glagol “rabiti”, ki v knjižnem jeziku pomeni “uporabljati”, v pogovornem pa tudi “potrebovati”.

To dokazuje, da oblika “rabim iti v šolo” res ni pravilna. Pravopis in slovnica ji upravičeno ne odpreta vrat v naš knjižni jezik, ki je star že 450 let.

Glagol “rabiti” je izveden iz starih samostalnikov “rab” in “rob”, ki ne pomenita kaj dosti dobrega, tako v preteklosti kot tudi v dandanašnjih časih: hlapec, suženj, ujetnik, garač, služabnik, sluga, na Golem otoku pa brezpraven nič, ničè, nihčè. O teh zoprnih pomenih pričajo manj znani samostalniki kot: róbija (strahotna zaporna kazen), robijaš, robinja (shr. sužnja), rabota in robot. Za silo pozitiven je samo “služabnik”, a še ta samo v cerkvenem bogoslužju kot “služabnik božji”; vsa preostala poimenovanja so odbijajoča, negativna, nagnjena na slabo stran.

A kakor se v življenju iz temnega trpljenja vselej pot odpre v svetlobo, v srečnejšo prihodnost, se je tudi iz navedenih neprijaznih samostalnikov rodil prikupen glagol “rabiti”. Seveda z nekaterimi iz njega porojenimi otroki, kot so glagoli izrabiti, odrabiti, obrabíti, porabíti in morda še kakšen. Skorajda nešteti so pa pojmi, izpeljani iz naštetih glagolov: samostalniki (raba, izraba, uporabnik), pridevniki (uporaben), deležniki (porabljen, uporabljen), glagolniki (izrabljanje, zlorabljanje). Pomeni vseh teh izvedenk izhajajo iz besede “rabiti”. Njen temeljni pomen lahko opišemo samo takole: nekaj, kar že imamo (predmet, snov, orodje, izraz, besedo, pojem), uporabljamo, porabljamo, obrabljamo, izrabljamo; se pravi: s tistim “nekaj” nekaj delamo, izdelamo, koristnega pripravimo, zelo ustreznega in pametnega naredimo. Ta izvirni, prvi, temeljni pomen izraza “rabiti” nam potrjujejo besede: raba in neraba, uporaba, izrabljati, zloraba, obraba, izraba, uporabnik in porabnik, uporaben, neuporaben itd.

Vsa ta skoraj nepregledna množica izrazov in vsi njihovi pomeni izhajajo iz glagola “rabiti”, ta pa iz prvotnega izraza “rab”. Do tukaj je razvoj popolnoma razviden, razumljiv in dojemljiv. Ni pa nam, predrage bralke in bralci, jasna uganka, kdaj, kako, zakaj in kje se je razvil dodaten, drug, drugačen, nov pomen obravnavanega glagola “rabíti, rabim” (ali “rábiti” in “rabim”).

Včasih je odgovor na zelo ali tudi najbolj zapletena vprašanja dokaj enostaven in preprost. Tako je tudi tokrat. Pa si ga oglejmo, ta odgovor. In se glasi: Kadar kdo kak predmet (npr. orodje) uporablja, ga mora prej dobiti in ga torej že posedovati. Ko ga ima in z njim kaj dela, izdeluje kaj koristnega in novega, mu ga kak nagajivec vzame in pobegne, bo za njim zakričal: “Daj mi nazaj, jaz to uporabljam, jaz to rabim, jaz to potrebujem! Daj nazaj!”

Tu je najbrž nastal preskok v pomenu glagola “rabíti/rábiti”. Privzel je drug, dodaten, skorajda nasproten smisel. Namesto da bi v skladu s “staro rabo” ali “po starem” rekli, da kak predmet “moramo imeti”, kar je popolnoma pravilno, rečemo v pogovorno-narečni govorici “po novem”, da ga “rabimo imeti”. Te pogovorne, mestne fraze pravopis in slovnica ne priznata za pravilno. Noben drug glagol, ki je izpeljan iz korena “rab” (izrabim, porabim, obrabim, uporabim), ni prevzel takega nasprotnega pomena, kot ga je glagol “rabíti/rábiti”. To dokazuje, da oblika “rabim iti v šolo” res ni pravilna. Pravopis in slovnica ji upravičeno ne odpreta vrat v naš knjižni jezik, ki je star že 450 let.


Najbolj brano