Konanovski princ maščevanja

Ameriški mojster psiholoških grozljivk Robert Eggers je s svojim tretjim celovečercem, visokooktansko “vikingiado” Severnjak, ustvaril vizualno zelo osupljivo in brutalno priredbo Shakespearovega Hamleta. Film, ki je prežet tudi z veliko nordijske mistike, je njegov prvi izlet v svet blockbusterjev.

Danes 38-letni Robert Eggers je že s svojim prvim nizkoproračunskim celovečercem Čarovnica iz leta 2015 opozoril nase na filmskem festivalu Sundance z zelo prefinjeno zmesjo puritanstva iz 17. stoletja v Novi Angliji ter norostjo, ki se je porajala okoli lova na čarovnice in v čigar glavni vlogi se je proslavila Anya Taylor-Joy (Damin gambit). Leta 2019 je nadaljeval z melvillovskim, neogotskim Svetilnikom, kjer je dodelal svoj izstopajoči “arhaični” vizualni slog in še bolj poglobil meandre norosti, v katere sta zašla glavna protagonista Willem Dafoe in Robert Pattinson.

Prvi Eggersov blockbuster

V Severnjaku, ki je njegov finančno najbolj izdatno podprt film, saj je od nišnega indie producenta E24 presedlal k večji ribi, Regency - ta mu je še z nekaterimi drugimi producenti namenil več kot 70 milijonov dolarjev težak proračun -, je ponovno združil moči z Anyo Taylor-Joy, k snemanju vikinškega filma pa ga je napeljal Alexander Skarsgård, ki igra glavno vlogo konanovskega in z maščevanjem zaslepljenega princa Amletha. Eggers se je zgodbe lotil z islandskim pisateljem in poetom Sjónom, ki je bil soscenarist še enega izstopajočega skandinavskega izdelka Jagnje. Oprla sta se na skandinavsko legendo o princu Amlethu iz Prozne Edde, pri kateri se je verjetno navdihoval tudi sam William Shakespeare. Podobno kot v “tragediji vseh tragedij” je Amleth ostal brez očeta - pokončal ga je njegov stric, ki se je poročil z njegovo materjo, Amlethu pa je uspelo ubežati stričevemu morilskem meču ... Po dolgih letih, ko je pozabil na travme iz otroštva ter zaživel kot najbolj okruten in podivjan berserker, ga ne obišče očetov duh, temveč tako imenovana völva (prva filmska vloga islandske glasbenice Björk po 17 letih), ki ga spomni na zavezo k maščevanju očeta.

Še bolj vizualno razkošen

Tu začne Amleth pisati novo življenjsko poglavje, kjer je vse podvrženo maščevalni agendi, delček njegove mehkejše plati lahko okusimo samo skozi ljubezenski odnos, ki vzbrsti z Anyo Taylor-Joy, ki igra ezoterično slovansko “čarovnico” Olgo.

Eggers je z občutno večjo finančno injekcijo kot v njegovih prejšnjih filmih v Severnjaku lahko dal še večji poudarek na vizualno zelo impresivni plati. Jarin Blaschke se ponovno podpisuje kot direktor fotografije, ki je bil lani za Svetilnik nominiran tudi za oskarja za najboljšo fotografijo, morda mu ta ne uide na naslednji podelitvi. V Severnjaku sta ustvarila še več izjemnih “chiaroscuro” bližnjih planov, da ne omenjamo razkošnih širokih planov in na trenutke skorajda stripovske pejsaže v slogu Franka Millerja. Kot zanimivost, filma niso snemali na Islandiji, kot se zdi na prvi pogled, temveč na Irskem. Eggers se je poleg starih prijateljev, večkrat omenjene Taylor Joy in Defoeja (poblazneli, prdeči svetilničar) tokrat obdal s še več zvezdniškimi imeni. Ob krvoločnem in plečatem Skarsgårdu Nicole Kidman igra zvito Amlethovo mamo, Ethan Hawke pa očeta, od osrednjih likov je bolj neznan le Claes Bang (Kvadrat Rubena Östlunda), ki igra strica. V primerjavi z njegovima prejšnjima filmoma je Eggers v smislu psihološkega razvoja likov malce nazadoval, umanjka jim globine, kar pa je verjetno davek, ki ga je moral plačati za blockbusterski proračun. Končni rezultat je zmes brutalnosti Božjega bojevnika Nicolasa Windinga Refna in Konana Barbara Johna Miliusa, ki je bil eden najljubših Eggersovih filmov v otroštvu. A ta je že od nekdaj bil tudi veliki oboževalec Nosferatuja. Z idejo o priredbi filma F. W. Murnaua se sicer že dolgo poigrava. Morda pa se po polnokrvni vikingiadi Eggers vrne s predelavo kultne vampirske klasike. Komaj čakamo.

---