Za življenjsko delo... in strast

Za nekatere sta življenje in umetniški poklic ločeni področji. Kar je presenetljivo, vendar resnično. Za druge pa je umetnost del vsakdana, motor življenja. Zaslužena nagrada Poldeta Bibiča “za življenjsko delo” je pred kratkim ovrednotila pristop, iskreno ljubezen, bistvo človeka, slikarja in scenografa Marjana Kravosa. Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) je podelilo pomembno priznanje tržaškemu ustvarjalcu, ki je zapisal svoje ime v zgodovino Slovenskega stalnega gledališča, a je hkrati sodeloval z večino slovenskih gledališč “na drugi strani meje”.

Iskanje umetniških spodbud in sporočil se pri Marjanu Kravosu nadaljuje izven in okrog gledališkega odra, saj so redno zahajanje v gledališke in koncertne dvorane, ogled likovnih razstav, pogovor o umetniških izrazih in oblikah njegove neusahljive strasti. Z veseljem se vrača v prostore, ki so vezani na ustvarjalna, včasih zahtevna in velikokrat navdušujoča desetletja. In ravno v prostorih tržaškega Kulturnega doma, ki so tako polni spominov, je nagrajenec sprejel povabilo na pogovor o svoji karieri.

Vaše prve misli ob prejemu nagrade ZDUS?

“Ko mi je predsednik Boris Mihalj sporočil lepo novico, sem najprej pomislil, kot se vedno dogaja, da je nagrada za življenjsko delo znamenje starosti. Druga misel pa je bila seveda veliko zadovoljstvo, saj priznanje nagrajuje 50 let dela na scenah raznih gledališč, kar pomeni tudi, da je bilo to delo opaženo in cenjeno. Tudi sama slovesnost nagrajevanja mi je dala priložnost, da sem ponovno prehodil to dolgo pot in srečal ljudi, s katerimi sem velikokrat sodeloval, na primer drugo letošnjo nagrajenko Jožico Avbelj, s katero se poznam iz študentskih let.”

“Scenograf lahko naredi tudi korak nazaj, da celota funkcionira; v dobri predstavi ni prevladovanja enega elementa nad drugimi.”

Marjan Kravos

scenograf

Tako kot kostum lahko scenografija vodi, ščiti, ovira, usmeri, navdihuje ali ogroža igralca. Je misel na “uporabnika” eden prvih kriterijev na lestvici scenografa?

“Predstava mora biti skupek različnih zahtev. Mora ustrezati organizaciji prostora, dati duh, arhitekturni in estetski videz, ki opredeljuje čas in prostor. Igralec se mora premikati v tem prostoru in ga doživljati kot organsko celoto, s katero čuti določene afinitete in ki vzbuja določene občutke v skladu s tem, kar se dogaja na odru. V nasprotnem primeru scena lahko postane ovira, tudi za gledalca. Scenograf mora poleg tega upoštevati akustiko, ki jo scena pogojuje. Ne sme pozabiti, da mora ostati vedno v semantičnem, miselnem kontaktu z besedilom, ki je najvažnejši del celote. Nekatera besedila določajo sceno, pri drugih pa imaš na razpolago cel diapazon možnosti. Okrog tega ni treba graditi gradov v puščavi, če ne delujejo in ne vrednotijo besedila. Scenograf lahko naredi tudi korak nazaj, da celota funkcionira; v dobri predstavi ni prevladovanja enega elementa nad drugimi.”

Utemeljitev nagrade omenja “dekorativno in funkcionalno dopolnjevanje vseh segmentov predstave”. Pri vaših scenografijah pa se dekoracija istoveti bolj z likovno estetiko. Scena je dejansko živa slika ...

“Ko se toliko ukvarjaš z grafiko in slikarstvom, postane podzavestno del tvojega ustvarjanja. Pravzaprav je dekorativnost vezana na drugačen koncept: je dodatek, ni vsebina. Scenograf se mora ukvarjati najprej z vsebinami. Dekoracija lahko celo banalizira sceno. Idejo črpaš iz samega besedila, iz pogovorov z režiserjem in s sodelavci, iz samih odnosov.

Je bila scenografija vaš cilj ali srečno naključje?

“Naključje. Študiral sem na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in so me vprašali, ali bi ustvaril kostume za diplomsko predstavo na AGRFT. Za prvi 'angažma' je poskrbela moja profesorica Alenka Bartol. Režiser pa je bil Tone Peršak, ki me je takoj po tistem ponovno povabil k sodelovanju v gledališču Glej, tokrat za scenografijo. Ko sem se vrnil v Trst, sem začel poučevati zgodovino umetnosti na Klasičnem liceju Prešeren, vzporedno pa sem podpisal sceno in kostume za predstavo Alinur v režiji Maria Uršiča. Direktor Miroslav Košuta je bil zelo zadovoljen z delom in mi je ponudil še dodatna sodelovanja. Kmalu sem pustil šolo in sem sprejel mesto tehničnega vodje v tržaškem gledališču. Tako se je vse začelo. Sledile so predstave v Celju, Ljubljani, Kranju, Novi Gorici, Mariboru. Skupaj sem ustvaril 82 scenografij v širokem razponu, od renesančne in baročne komedije do sodobne slovenske dramatike. Zelo sem se zabaval pri otroških predstavah.”

Katera od vaših scenografij si najbolj zasluži nagrado?

“Najprej lahko povem, da nisem bil zadovoljen z vsemi. In da bi težko izbral svojo najljubšo, ker vsaka ima tudi samo detajl, zaradi katerega si jo je vredno zapomniti. Ne ločim scene od celotne uprizoritve, ker je vse povezano. Nagradil bi proces dela bolj kot sceno. Spomnim se na primer mnogih sodelovanj z Dušanom Jovanovićem, a tudi blazno zabavne predstave Vsega je kriva Marjana Deržaj v režiji Dušana Mlakarja, ki je bila zame izziv zaradi zahteve po zelo hitrih menjavah scene. V srcu mi je ostala tudi uspešnica, kot je bil tržaški Matiček v režiji Vita Tauferja.”

Scenografi velikokrat delujejo v tandemu z določenim režiserjem, ker najbolje razumejo in uresničujejo njegove želje. S katerimi režiserji ste najpogosteje sodelovali?

“Opravljeno delo se v spominih prepleta z neskončnimi pogovori in prijateljskimi druženji. Na poseben način sem bil navezan na tri režiserje, na Dušana Jovanovića, Maria Uršiča in Francija Križaja.”

Pri katerih predstavah ali konceptih ste najraje ustvarjali?

“Vse je odvisno od besedila in od izhodišč, ki jih režiserji ponujajo. Ko me je pritegnilo, sem vedno delal z navdušenjem, ne glede na zvrst ali koncept. Hkrati sem vsakič sledil osnovnemu principu, da se je treba izogibati nakladanju. Minimalizem te zavaruje povsod. Na oder sem postavljal, kar je neobhodno potrebno in funkcionalno. Na velikem odru se lahko zgodi, da te zagrabi 'horror vacui', ampak ravno na veliki sceni je minimalizem najboljša rešitev.”

Danes redno obiskujete predstave Slovenskega stalnega gledališča. Ste kot gledalec posebno občutljivi na delo kolegov?

“Vse morebitne pomanjkljivosti pridejo v hipu do izraza, ko se zastor odpre. V postopnem razvoju predstave me stalno pogojuje misel na to, kako bodo rešili določene situacije, premike. Zato gledam skozi filter in se nikoli ne osredotočam stoodstotno na igro, ker predvidevam efekte, težave, rešitve, po katerih ocenjujem predstavo kot nekoliko 'pristranski' gledalec.”

---