Štorje s z škrinje (17): Marketinško podkovani Vera in Zalka

Gabrijela Fantinič, sestra moje najboljše prijateljice Melite, se še danes spominja, kako se je s sošolkami pred popoldanskim poukom vedno ustavila v Bombonjeri. Dekleta so kupila Fructalov Pingo, v tetrapake vstavila slamice in jih pokončno postavila v Ledov hladilnik.

Prijazni prodajalki Vera Novak ali Zalka Bobek sta po pouku pričakali šolarke, ki so iz hladilnika vzele zamrznjene sokove - “giačole” in jih lizale po poti domov.

Iznajdljivosti ni bilo konca niti v osemdesetih letih, ko je kriza pokazala svoje zobe tudi trgovcem. “Težko je bilo prodati dražje likerje,” se spominja Vera. Zato sta se z Zalko znašli in pripravili paket. V celofan sta združili liter likerja in bombonjero in ju na police postavili kot en artikel. Pa je prišla “na obisk” inšpektorica, ki je njuno odlično marketinško potezo kaznovala. Danes bi temu rekli pospeševanje prodaje, takrat pa je morala vsaka od njiju plačati 600 dinarjev kazni zaradi očitane “vezane prodaje”!

Zalkina hčerka Vanja, ki je mami rada pomagala v trgovini, je bila tudi očarljiva baletka. Na fotografiji Jožeta Kološe je prva z leve.

V Bombonjero so ljudje radi hodili klepetat, s sosedo iz bližnje trafike, Ireno Piciga, pa so večkrat spile kavo. Ker je bil v trgovini mlinček, je ta velikokrat mlel kavna zrnca iz Trsta, ki so jih tam kupovale domačinke in jih nosile mlet k Veri in Zalki. Nekaj dam, se spominja Vera, je hodilo v trgovino tudi zato, da so se ogledovale v velikem ogledalu na steni. Take so vstopile, obhodile otok na sredi in se razgledovale po artiklih, a njihov pogled se je najdlje zadržal na ogledalu. Potem pa “švig” ven skozi vrata.

Tiste črno-sivo-bele ploščice so še tam. Nekoč je Vera Novak vsako jutro stopala pod ta obok ...

Ko se je bližal 8. marec ali veseli december, so v trgovino na pomoč priskočile hčerke - Zalkini Darja, kasneje pa Vanja in Verina Barbara sta skupaj s prijateljico Lidijo pomagali zavijati bombonjere, ki so jih ljudje kupovali kot darilo.

V Bombonjero je hodilo tudi veliko trgovskih potnikov, ki so nosili vzorce blaga. Med njimi se Vera spominja Emila iz ajdovskega Fructala, ki je vedno nasmejal vse v trgovini. Verino polico v domači kuhinji še danes krasi veliko majhnih stekleničk - vzorčkov žganih pijač iz tistih časov. Prav likerji in druge alkoholne pijače so bile največja tarča zmikavtov. Če je Vera kdaj koga ujela pri tatvini, je zahtevala, da mora stranka pokazati torbo. Tako je presenetila gospo, ki je v torbico skrila 200-gramsko čokolado, spet drugo, ki je izmaknila liter konjaka ... Da bi se prepričali v svoje dvome in da bi kasneje razkrinkali tatu, sta z Zalko nekoč celo nastavili past stranki, za katero sta sumili, da krade. Na vidno mesto sta postavili privlačen artikel, ki je ob obisku te stranke izginil.

Ob odprtju trgovine in še nekaj let kasneje blagajne v Bombonjeri ni bilo, zato sta trgovki računali strošek vsakega nakupa s svinčnikom na veliki plahti papirja. Pri pisanju in računanju je Vera slonela nad pultom, zato ima še danes težave zaradi takratne nerodne drže.

Verinih 80 pomladi. Na fotografiji je skupaj s svojim soprogom Andrejem Novakom.

V Bombonjeri sta tako Zalka kot Vera dočakali penzijo. Vera je z delom zaključila leta 1987, trgovina pa je z novima trgovkama Lidijo in Orjano, ki je danes zaposlena v Mercatorjevem marketu na Titovem trgu nedaleč stran, obratovala do leta 1992.

Verini spomini na Bombonjero se vežejo na dolgoletno prijateljstvo s sodelavko Zalko, ki je med zvezde odšla pred dvema letoma. To je bilo za Vero boleče obdobje, saj je kmalu zatem izgubila še soproga. Bombonjera ostaja v njenem srcu kot najslajši del njenega življenja.

Tako je bilo nekoč. Danes pa je vsega preveč. V nori dirki trgovskih hiš, ki med seboj tekmujejo, katera bo potrošnikom ponudila več, se kupci izgubljajo med policami in zmedeno izbirajo. Včasih je bilo vse bolj preprosto. Včasih smo bili ljudje bolj skromni.

“Naš da kaj, ma kur jimaš en lek une mikine ćikulate, ćon uzet. Ma però samo an koščić, ne več!” si je premislila nona. Zadoščal je le košček do njene in moje sreče.

Naslednjič pa o “medežijah”, takih in drugačnih.

---