Slovenija 2.0?

Do volitev je le še devet dni, toda igra še zdaleč ni končana. Javnomnenjske raziskave kažejo, da se bosta v ringu enakovredno soočila Gibanje Svoboda Roberta Goloba in SDS Janeza Janše. Vendar prava tekma ne bo potekala med tistimi, ki bodo osvojili relativno večino, temveč med onimi, ki jim bo za vstop v parlament uspelo prestopiti volilni prag.

Prav tu je stanje docela negotovo, saj predvidevanja niso zanesljiva in so presenečenja več kot možna. Prav majhne stranke bodo določale smer, v katero se bo podala Slovenija za naslednja štiri leta. Tesna meja nad štirimi odstotki, ki omogoča vstop v parlament, lahko spremeni življenje stranke, pa tudi usodo vse države.

Ne gre le za fenomen, ki se je zgodil na Madžarskem. Tam je opozicija vabila na volitve z eno samo željo: glasujte proti Orbánu. Enako bo 24. aprila v Franciji, ko bodo v drugem krogu bolj kot za Macrona ljudje volili proti Marine Le Pen. Podobno se iz volitev v volitve dogaja tudi v Sloveniji.

Za desno sredino so stvari preproste. 24. aprila bo zadostovalo pridobiti 46 glasov, ki bodo omogočili nadaljevanje vladanja. Janša je zadnji dve leti dokazal, da po izvolitvi mirno lahko preživi in vodi državo tudi brez formalne večine. Bi pa za radikalnejše spremembe potreboval krepkejšo koalicijo, ki bi mu omogočila, da korenito spremeni državo in jo dvigne na raven - Slovenija 2.0.

Namen je odrezati deželo od starih vezi s komunistično preteklostjo, jo trdno umestiti v srednjo Evropo skupaj z državami Višegrajske skupine in Evropi ponuditi novo vizijo Unije in demokracije. Desni sredini posebej ljub vzorec, ki mu je treba slediti, se ne razlikuje veliko od vodila: Bog, država, družina. Morda se za koga sliši neprijetno, zagotovo pa ni mogoče reči, da za tem ni resnega projekta in vizije prihodnosti.

Na levi sredini je vse bolj zapleteno. Morda je zanjo zmaga na volitvah 24. aprila še najbolj preprosta (a nikakor gotova). Toda potem je treba pričeti vladati in prav tu pride do težav. Vesela družba oponentov je vse sile zastavila proti “janšizmu” v upanju, da bo na volišča pripeljali širok nabor volivcev, ki bi državo zaupali tudi Racmanu Jaki, samo, da Janše ne bi več imeli v vladi. V prejšnjih mandatih so se pogosto prepirali, tako zelo, da se bo vredno spomniti, da je Levica zadnjič iz jalovih razlogov ob sostorilstvu Marjana Šarca državo predala Janezu Janši, s katerim po volitvah 2018 tako rekoč nihče ni hotel sodelovati.

Kot se je dogajalo pri zadnjih nekaj volitvah, se tudi tokrat skuša iz klobuka potegniti novega rešitelja domovine: nov obraz, ki naj volivce spominja na mitsko osebnost Janeza Drnovška. Tokrat ugledni komentatorji in analitiki zagotavljajo, da bi prav Robert Golob lahko bil tak od boga poslan človek. Na žalost se je enako govorilo tudi o Miru Cerarju in Marjanu Šarcu. Dejstvo je, da se bomo tudi po tem glasovanju znašli v parlamentu s kupom novih obrazov, od katerih bo marsikdo od izvoljenih lahko imel tudi težavo, kako najti stavbo Državnega zbora …

Medtem imamo v državi tiste, ki sanjajo o drugačni Sloveniji 2.0: imeli bi demokracijo brez strank, z možnostjo odpoklica poslancev, parlamenta, županov, pa s celo vrsto ukrepov, ki so na moč podobni teorijam, ki so po državi krožile v drugi polovici osemdesetih, ko so bolj ali manj isti ljudje, le da štirideset let mlajši, razpravljali o tem, kakšna bi morala biti pot v slovensko demokracijo. Ni prvič, da se v državi izvajajo poskusi političnega inženiringa. Glede na to, kako je šlo s samoupravljanjem, ki si ga je zamislil Edvard Kardelj, bi bilo danes bolje delovati tako, da bi ostali trdno zasidrani v preizkušenih modelih liberalne demokracije, ne pa preizkušali vedno novih načinov.

Ne preostane nam drugega kot čakanje, kaj bodo povedale volilne skrinjice. Raziskave napovedujejo, da bi levi sredini utegnilo uspeti. Podobne sondaže so na Madžarskem napovedovale, da opozicija že diha za ovratnik Viktorju Orbánu. Na koncu je volilni rezultat madžarskemu premierju prinesel ne le gladko zmago, temveč pravi triumf. Ni prvič, da anketarji ne uspejo zaznati najglobljih razpoloženj v državi in da ne razumejo, kam gre tisti del volilnega telesa, ki je pogosto povezan s tradicionalnimi vrednotami, ki živi na podeželju in ki tujcem ne želi razglašati svojih političnih preferenc.

Ne gre le za fenomen, ki se je zgodil na Madžarskem. Tam je opozicija vabila na volitve z eno samo željo: glasujte proti Orbánu. Enako bo 24. aprila v Franciji, ko bodo v drugem krogu bolj kot za Emmanuela Macrona ljudje volili proti Marine Le Pen. Podobno se iz volitev v volitve dogaja tudi v Sloveniji. Na Madžarskem ni delovalo, tudi v Franciji ne utegne delovati. In ni rečeno, da bo povabilo k glasovanju proti Janši zmagovalna karta, na katero ni moč igrati v nedogled.


Preberite še


Najbolj brano