Govorimo, da so prihajajoče volitve prelomne, a se morda ne zavedamo, kako zelo ...

Kandidati v predvolilnem boju radi govorijo v prihodnjiku, kar pa še ne pomeni, da govorijo o prihodnosti. Državljani od njih glasno zahtevamo, da nam povedo, kako bomo živeli v naslednjih letih, kar pa še ne pomeni, da v resnici želimo slišati pošteno besedo o tem, kar nas čaka.

Stranke so se zadnji mesec po državi prevažale, no, nekatere s tovornjaki, večina pa z avtobusi. Z enim so tudi malo podrle tlakovanje na ploščadi v središču mesta. Na teh avtobusih je bilo ob najboljših dneh kakšnih petnajst, v najslabših pet ljudi. Veliki so bili predvsem zato, da se je na njih lepo videl logotip s fotografijami nasmejanih obrazov. Predvolilni izleti glede na cene goriva gotovo niso bili ekonomsko racionalni. Še manj pa okoljsko prijazni. Ogljični račun za posameznika, ki se je odpeljal delit letake na stojnico v Piran ali Lendavo, je bil še precej višji od tistega na bencinski črpalki.

Stranke so ob začetku uradne kampanje, nekatere tudi že veliko prej, prelepile mesta in vasi s plakati. Nekatere dostojno, na označenih mestih, druge čez vse meje, po njivah in vinogradih, celo na, po ameriškem slogu, zasebnih dvoriščih in vrtovih, in s transparenti, tiskanimi na plastične cerade. Slovenska pokrajina, za katero vsi v en glas pravijo, da je tako lepa, ječi pod težo propagandne vojne, in njeni prebivalci, ki so zasičeni z informacijami in preobremenjeni z vsakovrstnimi dražljaji, se na sprehodih, s katerimi naj bi si blažili tesnobo in potrtost, po nepotrebnem dodatno vznemirjajo. Papir se zadnje čase draži še bolj hitro kot pogonska goriva. V kratkem času se je cena tone papirja več kot podvojila. Da ne govorimo o tem, kako obremenjujoča za okolje je proizvodnja papirja, samo koliko vode porabi. Ta časopis bo, upajmo, ko ga preberete, končal v kontejnerju za papir in romal v predelavo. Predvolilni plakati bodo raztrgani leteli po zraku ali žalostno viseli na lesenih deskah še dolgo po tem, ko bodo zmagovalci že zdavnaj sedeli v svojih foteljih.

Vprašanje prihodnosti ni, koliko bomo naslednje leto dobili regresa za letni dopust. Vprašanje prihodnosti je, ali se bodo po ulici, po kateri danes hodijo naši otroci, naši vnuki v šolo peljali s čolnom. In ali bo sploh še šola.

Še veliko dlje se bodo razgrajevale strankarske plastične pozornosti - priponke, zastavice, poceni kemični svinčniki. Strežniki brnijo, da poganjajo spletne strani politične kampanje, da prenesejo naval na družbena omrežja, na stotine kilovatnih ur energije se porabi za hranjenje reflektorjev, pod katerimi nastopajo političarke in novinarji v čisto novih bluzah, kravatah in najlonskih nogavicah, ki jih morda ne bi bilo nujno kupiti.

Do določene mere je tako, da stranke nimajo izbire. Živimo v sistemu, ne le političnem, temveč ekonomskem, miselnem, čustvenem, socialnem, v katerem brez nesmiselnega predvolilnega razsipavanja ni mogoče zmagati na volitvah. Tako kot ni mogoče zmagati brez banalnih parol, olepševanja in neumnega poenostavljanja. Volilci, če jim je res do prihodnosti, se morajo potruditi in pogledati onkraj cirkusa. Stegovanje vratu sicer lahko povzroči rahli glavobol, ampak je nagrajeno s spoznanjem, da niso vsi kandidati enaki.

Medtem ko v državo prihajajo ukrajinski begunci, je boleče jasno, da svet potrebuje univerzalno medčloveško solidarnost. Da deljenje ljudi na tiste, ki imajo pravo, in tiste, ki nimajo prave barve kože ne pelje drugam kot k novim konfliktom in novim beguncem. Žal postaja jasno tudi, da smo že pojutrišnjem begunci lahko mi. Univerzalna solidarnost pomeni tudi sprejemanje drugačnih načinov življenja v svetu, ki je vse bolj kompleksen in v katerem se tudi osnovna celica družbe, družina, ne uklanja več togim oblastnim predstavam.

Kupčkanje okrog fosilnih goriv nas boleče sooča z dejstvom, da svet potrebuje prehod k obnovljivim virom energije. Grozijo nam prazna skladišča s hrano, dvigujejo se povprečne temperature. In noben politik teh ključnih izzivov ne more rešiti, ne da bi, nas, državljane bolelo. Verjetno bo treba narediti manj kilometrov z avtomobili, se tuširati z deževnico, delati le štiri dni na teden in malce manj zaslužiti, bolj pogosto pomagati starim staršem in sosedu, kupiti plašč vsakih pet let namesto pet plaščev na leto in, ja, tudi jesti manj mesa. Kot je rekel eden od kandidatov ter si s tem prislužil poniglavo zasmehovanje svojih političnih nasprotnikov.

Vprašanje prihodnosti ni, koliko bomo naslednje leto dobili regresa za letni dopust. Vprašanje prihodnosti je, ali se bodo po ulici, po kateri danes hodijo naši otroci, naši vnuki v šolo peljali s čolnom. In ali bo sploh še šola. Politiki v prihodnost ne znajo in ne zmorejo sami. Vsi sistemi v zgodovini so se spremenili zgolj in samo takrat, ko jih je v novo obdobje porinilo ljudstvo. Je pa razlika med tistimi, ki so, metaforično, na povabilo množice pešcev pripravljeni izstopiti iz tistega avtobusa, in onimi, ki so pripravljeni z avtobusom množico povoziti.

---