Znanost približujejo javnosti

Priznanja prometej znanosti za odličnost v komuniciranju, s katerimi Slovenska znanstvena fundacija nagrajuje raziskovalce, umetnike, učitelje in novinarje, zaslužne za povezovanje znanosti in javnosti, so tudi letos šla na Primorsko. Prejeli so jih dr. Suzana Todorović, dr. Tomaž Grušovnik in Tilen Genov z Univerze na Primorskem.

Slovenska znanstvena fundacija (SZF), nacionalna nepridobitna ustanova za promocijo znanosti, že od leta 2003 podeljuje priznanja prometej znanosti za vzorno donatorsko podpiranje znanosti kakor tudi za doseganje odličnosti v komuniciranju znanstvenih vsebin. “Komuniciranje znanosti je postalo zlasti v 21. stoletju izrednega pomena za pravilno razumevanje znanstvenih odkritij in spoznanj, smeri razvoja znanstvenih področij ter za ozaveščanje državljanov o njenem mestu in vlogi v družbi,” poudarjajo v Fundaciji.

Za vzorno donatorstvo je letos priznanje prejelo šest posameznikov, za odličnost, doseženo pri komuniciranju, pa šest raziskovalcev, trije novinarji, pet skupin ter ena organizacija. Trije prometeji za odličnost v komuniciranju so šli tudi na Primorsko.

“Ljudje ne maramo novic, ki so neprijetne in se ne skladajo z našimi prepričanji, in se jim zato raje izognemo. To izogibanje resnici sem sam poimenoval hotena nevednost.”

dr. Tomaž Grušovnik

filozof

“Narečju moramo dopustiti, da se obnavlja”

Že od leta 2014, ko je izšla prva izmed njenih 16 knjig, si dialektologinja in predavateljica na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem (UP) dr. Suzana Todorović prizadeva, da bi tudi širši javnosti predstavila izsledke svojih raziskav o slovenskih istrskih narečjih in o istrobeneškem narečju. “Zdelo se mi je namreč, da so ljudje premalo seznanjeni z novejšimi dialektološkimi spoznanji, ki zadevajo slovenski del Istre,” pravi.

Slovenska znanstvena fundacija, ki podeljuje priznanje prometej znanosti, izpostavlja zlasti njeno odmevno sodelovanje z Italijansko Unijo, ki je lani privedlo do vpisa istrobeneških govorov v slovenski register nesnovne kulturne dediščine. Raziskave istrobeneškega narečja in določitev območij govora tega dialekta so le del obsežnega dialektološkega dela, ki ga je Todorovićeva opravila v minulem slabem desetletju.

“O živosti narečja danes lahko govorimo samo, če mu dopustimo možnost obnavljanja.”

dr. Suzana Todorović

dialektologinja

Sama postavlja v ospredje predvsem svoje nove raziskave, ki prikazujejo prepletanje istrobeneščine in slovenskega istrskega narečja, ki je v nekaterih krajih zelo živo, denimo v Dragonji in Bertokih. “Težko si dosleden in natančen dialektolog, če preučuješ samo eno narečje v tem prostoru, saj se narečja stikajo in med seboj prepletajo. S tem, ko sem natančno določila, kje se govori slovensko istrsko narečje in kje istrobeneško, nisem želela narečij ločiti med seboj, temveč nasprotno, med njimi graditi mostove.”

Njena domača knjižna polica se šibi pod težo 16 dialektoloških monografij, ki jih je izdala v minulih osmih letih. Med odmevnejšimi so knjiga Narečje v Kopru, Izoli in Piranu ter trije istrskobeneški atlasi, ki natančno prikazujejo geografsko razširjenost istrobeneščine tudi zunaj slovenskih meja, v Italiji in na Hrvaškem.

“Dejstvo je, da se delfini v Tržaškem zalivu prehranjujejo, razmnožujejo, živijo. V celotnem Tržaškem zalivu živi približno 150 delfinov in njihovo število je razmeroma stabilno.”

Tilen Genov

biolog

Suzana Todorović rada izkaže hvaležnost domačinom, narečnim govorcem, ki jo vselej gostoljubno sprejmejo v svoje domove in z veseljem sodelujejo v njenih terenskih raziskavah. Zato na predstavitvah svojih knjig vselej poskrbi, da je poleg znanstvenih recenzentov slišati tudi njih, ki začinijo predstavitev s kakšno anekdoto v domači govorici ali s pesmijo.

“Da sem svoja spoznanja uspešno približala ljudem, pa ste zaslužni tudi mediji, ki ste omogočili, da je moje delo spoznala tudi širša javnost. Obenem gre seveda velika zahvala tudi založbi Libris. Da bom svoja dela objavljala pri njih, sem se odločila prav zato, ker gre za lokalno založbo, ki ima neposreden stik z ljudmi.” Prav vodji Librisa Ingrid Celestina se je Suzana Todorović pridružila tudi pri projektu Istralekt, skozi katerega se prav tako izkazuje promocija narečij širši javnosti, saj sta rabo narečij med drugim promovirali tudi v istrskih osnovnih šolah.

Prejemniki nagrad prometej znanosti za leto 2021

Priznanje prometej znanosti za vzorno donatorstvo so prejeli akademikinja Alenka Šelih ter univerzitetni profesorji Barica Marentoč Požarnik, Mitja Lainščak, Miha Japelj, Žiga Šmit in Rudolf Kropivnik. Priznanje prometej znanosti za odličnost v komuniciranju so prejeli raziskovalci Mojca Benčina, Igor Mekjavić, Melita Tramšek, Tilen Genov, Tomaž Grušovnik in Suzana Todorović ter novinarji Mojca Vizjak Pavšič, Iztok Konc in Marjan Žiberna. Trije nominiranci med posamezniki pa so prejeli listino finalista oz. finalistke izbora, in sicer antropologinja Mojca Marija Terčelj, doktorska študentka kemije Tina Škorjanc in matematik Blaž Zmazek. Med nominiranimi skupinami komunikatorjev znanosti pa so priznanje prometej znanosti prejeli Science Mamas' Vaccine Forum, oddaja Male sive celice RTV Slovenija, profesorica Maja Remškar s sodelavci, uredništvo revije Alternator ter organizacijski odbor simpozija V vrtincu sprememb: povezanost vode, življenja in podnebja.

O vprašanju, ali bodo naši potomci v prihodnosti uspeli ohraniti narečja pri življenju, dialektologinja razmišlja tako: “Narečja bodo vsekakor imela neko drugačno življenje, prepojena bodo z neologizmi in izposojenkami iz knjižne slovenščine, iz drugih knjižnih jezikov, morda tudi drugih narečij. O živosti narečja danes lahko govorimo samo, če mu dopustimo možnost obnavljanja.”

K ohranjanju in obnavljanju narečnih govorov zagotovo pripomore tudi trend vračanja h koreninam in poudarjanja izvora, meni Todorovićeva. “K temu so prispevali tudi nekateri komercialni mediji, ki so z rabo narečja pripomogli k temu, da narečje ni stigmatizirano in da ne velja več, da ga govorijo samo govorci, ki prihajajo s podeželja ... Pomembno vlogo opravljajo tudi številna društva, ki denimo uprizarjajo gledališke predstave v narečju.”

Svojemu obsežnemu knjižnemu opusu je Suzana Todorović pravkar dodala še 17. publikacijo - tretji del Istrskobeneškega atlasa, ki ga je včeraj predstavila v izolski palači Manzioli. V prihodnjih letih pa namerava izdati še istrskobeneško slovnico ter tridelni atlas slovenskih istrskih narečij, v katerem bo popisala narečne izraze v 30 istrskih vaseh.

dr. Tomaž Grušovnik

Delfine ločijo po obrazih

V slovenskem morju so delfini stalno prisotni. Tu se prehranjujejo in imajo mladiče, tukaj je njihov dom. Ampak tega nismo od zmeraj vedeli. Pravzaprav nismo imeli pojma. Mislili smo, da nas občasno obiščejo in se hitro poslovijo. Nakar se je kot zvezda repatica pojavil Tilen Genov, takrat gimnazijec, danes prejemnik nagrade prometej znanosti za odličnost v komuniciranju in uveljavljen znanstvenik.

“Želel sem le ugotoviti, ali delfini so ali niso stalno prisotni. Vedelo se je, da se pojavljajo, ampak je prevladovala percepcija, da so tukaj občasno in kmalu odplavajo proč. Še vedno se širi ta neresnica. Dejstvo je, da se delfini v Tržaškem zalivu prehranjujejo, razmnožujejo, živijo. V celotnem Tržaškem zalivu živi približno 150 delfinov in njihovo število je razmeroma stabilno,” poudarja Genov.

V svoji naklonjenosti do živali je najprej imel fazo kač in divjih mačk, morda še katero, preden se je navezal na delfine. Zgodilo se je na Lošinju, kjer je pri sorodnikih preživljal dolge poletne počitnice. “Nekega poletja so na obisk prišli znanstveniki z italijanskega inštituta, da bi preučevali delfine. Star sem bil enajst let, pridružil sem se jim na morju in čeprav smo tisti dan delfine videli zgolj zvečer, pa še to le dve delfinki, torej nič spektakularnega, sem vedel, da želim to početi. To je to, sem si rekel,” nam je zaupal začetke te dolgoletne ljubezni.

Nastalo je Društvo Morigenos, ki je aktivno že od leta 2001 in prejemnik številnih priznanj za svoje delo. Raziskave njegovih članov so opozorile na časovno ločevanje socialnih skupin delfinov, razvili so novo metodo identifikacije delfinov po obrazih in se v mednarodnih krogih razvili v fenomen, saj niso začeli v okviru neke uveljavljene institucije, temveč kot majhno prostovoljno društvo mladih ljudi. Tilen Genov se je iz gimnazijca prelevil v diplomiranega biologa Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, kjer je pod mentorstvom dr. Lovrenca Lipeja zagovarjal nalogo Ekologija velike pliskavke (Tursiops truncatus) v severnem Jadranu. Njegovo magistrsko delo na Univerzi Sv. Andreja na Škotskem (University of St. Andrews) pa je bilo posvečeno majhnim kitom na jugu Čila.

Tilen Genov je danes še zmeraj predvsem vodja in član Društva Morigenos, ob tem pa še zunanji sodelavec Univerze na Primorskem in njene Fakultete za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, kjer na oddelku za biodiverziteto raziskuje področje ekologije, populacijske biologije in varstva morskih sesalcev in morskih želv ter poučuje predmeta Evolucijska biologija in Multivariantna statistika v ekologiji in varstvu narave.

Tilen Genov

Ljudje ne marajo neprijetnih novic

Z Univerze na Primorskem prihaja tudi tretji letošnji primorski “prometej”, filozof dr. Tomaž Grušovnik, izredni profesor na Pedagoški fakulteti UP, kjer je tudi prodekan za mednarodno sodelovanje in umetnost. S svojimi prodornimi razmisleki ne le komunicira zanesljivih znanstvenih vsebin v času poplave oporečnih informacij, temveč skuša pokazati tudi na širše vzroke širjenja t. i. lažnih novic in teorij zarot. V tem kontekstu je njegov najuspešnejši dosežek poljudna knjižica Karantenozofija: razmišljanja o pandemiji, ki je leta 2020 izšla pri založbi Mladinska knjiga, izpostavljajo pri Slovenski znanstveni fundaciji.

Zakaj nekateri tako zelo verjamejo teorijam zarot? “Človeška narava je takšna, da smo dovzetni za lažne novice. Eden od razlogov je tudi ta, da ljudje ne maramo novic, ki so neprijetne in se ne skladajo z našimi prepričanji, in se jim zato raje izognemo. To izogibanje resnici sem sam poimenoval hotena nevednost,” pojasnjuje Grušovnik, tudi avtor istoimenske knjige, ki prinaša poskus celovite obravnave fenomena, ki se ga vsi zavedamo, a ga le slabo poznamo: izogibanja resnici.

Ta fenomen razloži na naslednjem primeru: “Zakaj je toliko Nemcev verjelo Hitlerju, da so Judi nevarnost za Tretji rajh in ne obratno? Ker je bistveno laže misliti, da ima Hitler prav, kot pa se soočiti s tem, da imaš za vodjo morilca, proti kateremu ne moreš nič.”

Kot poudarja Grušovnik, pri teorijah zarot ne gre za to, da bi bile znanstvene teorije tako komplicirane ali da bi bili ljudje tako neumni, da razlagam znanstvenikov ne bi mogli slediti, ampak “ljudje enostavno nočemo slišati stvari, ki so za nas neprijetne, zato si raje zatiskamo oči in ušesa in slepo verjamemo tistemu, kar želimo slišati oziroma kar je enostavneje sprejeti”. Pri tem, opozarja, pa prihaja pri teoretikih zarot do velikega protislovja: “Na eni strani totalen dvom, na drugi pa brezpogojna vera. Za znanost je bistveno, da je sposobna dvomiti v svoje trditve. To je poanta znanosti. Znanstvenik vedno skuša ovreči svojo trditev in če je ne more, potem jo sprejme za pravilno. Pri teoretiku zarot pa že v naprej nimaš prav nobene možnosti, da bi mu zavrnil tezo. Karkoli boš rekel, vedno bo imel pripravljen odgovor: da si plačan, da si podkupljen ... Njegove teze ni moč ovreči, zato nima statusa znanstvene trditve, ampak prej verske trditve. Je namreč nekaj, v kar brezpogojno verjame. In hkrati brezpogojno dvomi v znanstvene trditve. Kaj je razlog za ta dvom? Eden od odgovorov je, da je resnica hujša od zarote. Teoretik zarote namreč še vedno predpostavlja, da ima s tem, ko 've', neke stvari pod nadzorom, medtem ko je resničen svet totalno negotov in nepredvidljiv in ne moreš imeti v resnici ničesar pod nadzorom. Zarota pa mu ponuja nekaj oprijemljivega, neko gotovost, on namreč 'nekaj ve', 'pozna ozadja', kar mu daje občutek varnosti in tako se oklene te svoje 'vere',” razlaga Grušovnik.

“Najsi gre za proticepilce ali za 'strokovnjake' za vojno v Ukrajini, v kar se je spremenilo veliko tistih, ki so v teorije zarote verjeli že med epidemijo covida, njihova zmota bo vedno taka, da bo predpostavljala nek skrivni načrt, nekaj, kar je 'v ozadju', in oni bodo temu prišli do dna, in to kar z domačega kavča. V resnici ti ljudje živijo v svojem fantazijskem svetu, živijo svojo nadaljevanko, svoj film, ki jim malo popestri vsakdan.”

Prav o tem govori tudi Grušovnikova osma knjiga z naslovom Midva ne bova rešila sveta, esej o teorijah zarot, ki bo v prihodnjih dneh izšla pri Mladinski knjigi.

---