Živeča demokracija
Eden zgodnjih otroških spominov sega v čas, ko smo deklice iz naše ulice v bližnjem parku posedajoč na klopci brezskrbno vezle gobeline. Kar mi je pri omenjenem dogodku ostalo v spominu, je predvsem slika mlade srnice, ki sem jo vezla sama, in pa gobelin Titovega portreta, ki ga je vezla moja desetletna soseda.
Že takrat se mi je zdela izbira gobelina sovrstnice nenavadna, saj se vezenje moškega obraza ne more kosati z vezenjem zajčka, srnice ali rože. Dvomim, da si je motiv izbrala desetletnica sama, izbira pa nedvomno nakazuje spoštovanje do takratnega predsednika, ki smo ga gojili tudi mi, otroci z ulice. Takrat so nas učili, da je naša ožja domovina Slovenija in širša Jugoslavija, da smo mladi upanje in prihodnost naše domovine, da moramo starejše spoštovati in upoštevati in da smo lahko srečni, ker živimo v tako lepi deželi. Mnogo let kasneje, po osamosvojitvi in s prehodom v demokracijo, so me podučili, da smo takrat živeli v nedemokratični državi enopartijskega političnega sistema, politično zavedeni in nesvobodni. Otroštvo in del mladosti sem tako, po mnenju nekaterih, preživela v diktaturi totalitarnega sistema.
Kaj sploh pomeni “živeča demokracija”? Pomeni razumevanje, da smo v osnovi vsi enaki, da imamo enake potrebe, pravice, pa tudi odgovornosti. Da smo kljub raznolikosti vsi enakovredni. Pomeni, da znamo druge videti, poslušati in slišati.
Nedavno sem na povabilo danskih kolegov nekaj dni preživela v univerzitetni koči v Svenninge Bakker, tako imenovanih “danskih Alpah”. Tja sem odpotovala, da bi z raziskovalkami in raziskovalci iz različnih držav pisali projekt o učenju demokracije v šolah. Pomembna tema, predvsem za partnerje iz držav nekdanjega socialističnega bloka. V kočo sem vstopila predvsem z ozkim razumevanjem demokracije kot politične ureditve, pa so me danske kolegice in kolegi hitro opomnili, da je demokracija mnogo več kot zgolj politična ureditev, v kateri oblast oziroma pravica vladati izvira iz ljudstva. V našem skupnem projektu bomo, tako so naznanili, naslavljali predvsem temo “živeče demokracije”, soočali se bomo z načeli, kako demokracijo dejansko živeti vsakodnevno, v šoli, soseski, službi, družini, med ljudmi in državljani. Preko učenja “živeče demokracije” v šolah bodo otroci lahko živeli demokracijo v vseh sferah življenja tudi kot odrasli državljani.
Kaj sploh pomeni “živeča demokracija”? Pomeni razumevanje, da smo v osnovi vsi enaki, da imamo enake potrebe, pravice, pa tudi odgovornosti. Da smo kljub raznolikosti vsi enakovredni. Pomeni, da znamo druge videti, poslušati in slišati. Da lahko povemo svoje mnenje, da smo upoštevani, obenem pa upoštevamo mnenje drugih. Da skupaj iščemo prostor dogovora, ki je sprejemljiv za vse. Da je bližnji, sošolec, soseda, sodelavka, mimoidoči, moj prijatelj in ne sovražnik. Da se sosedov in neznancev ne bojimo, temveč jim zaupamo, da imamo skupno orodje, skupne klopce za posedanje, da jih lahko prosimo za pomoč ali živilo, ki je pošlo. Da spoštujemo druge in oni nas. Da skupaj, prek pogovorov in druženja, soustvarjamo skupnost, ki je sprejemajoča in podporna do vseh. Živeča demokracija pomeni, da si angažiran, vpet v skupnost, da participiraš ne zgolj s tem, da greš na volitve, temveč da vsakodnevno izkazuješ vpetost in interes za svojo neposredno sosesko in skupnost. Lahko si član politične stranke, lahko pa se vključiš tudi v dobrodelno organizacijo, društvo okoljevarstvenikov, ljubiteljev živali, kulturno društvo ali na drugačne načine podpreš skupnost, da bo v njej lepo živeti.
In tako me je spreletelo, da je vse to, o čemer razpravljamo, znano in domače. Vse to sem že živela! V nedemokratični domovini mojega otroštva smo bili vsi enaki, nihče več ali manj vreden, šolska kuharica ali ravnateljica, obe sta jedli isti kruh in preživljali sindikalne počitnice na istih krajih, s sosedi smo si pomagali, si zaupali, se družili, medsebojno smo si delili in izposojali sladkor, kruh in živila, ki so zmanjkala. V šoli smo boljši učenci pomagali slabšim, brez pripomb smo pred pričetkom pouka ali po njem ostajali na šoli in učili nesrečne sošolce. Na avtobusu smo opazili šibkejše in odstopili sedež starejšim. Sosedam smo pomagali pri prenašanju vrečk iz trgovine, saj so nam pionirčkom vcepili vrednote skupnostnega življenja, v katerem si medsebojno pomagamo. Na otroke z ulice je pazila cela soseska. Vsi otroci smo bili “naši”. Če se ti je kaj zgodilo ali si sam kaj ušpičil, je mama vedela, še preden si prišel do hišnih vrat. V bloku ali soseski se je skupno dogovarjalo o morebitnih popravilih, izboljšavah in olepšavah hodnika, bloka, parka ali ulice. In ko je nastopil čas popravila, čiščenja in akcije je večina sodelovala - v skupno dobro. Sledil je skupinski žar pred blokom ali množična druženja v (pre)majhnih stanovanjih. Po načelih “živeče demokracije” smo bili v soseskah mojega otroštva živeča demokratična skupnost v politično nedemokratični državi.
Spomin na otroštvo je nujno selektiven in obarvan z otroško naivno brezskrbnostjo. Toda kljub temu se ne morem otresti misli, da smo nekje na prehodu v demokratično ureditev s politično izbiro in pravico do politične participacije vendarle paradoksalno izgubili mnogo tega; kar naj bi “živeča demokracija” bila.