Štorje sz škrinje (16): Sz Bombonjere je masa vinjalo

Najbolj redne stranke koprske Bonbonjere, v kateri sta delali Vera Novak in Zalka Bobek, smo bili, kakopak, otroci. Obe sta dobro poznali šolski urnik, saj se je truma otrok iz bližnje osnovne šole Janka Premrla Vojka zgrnila v trgovino med najdaljšim odmorom - dopoldne med 10.20 in 10.45, popoldne pa med 16.20 in 16.45.

Gneča je bila tudi pred predstavami v bližnjem kinu Globus film v Verdijevi ulici, ko smo se zalagali z zajetnim kupom dobrot, da so kasneje med ogledom filma povsod šelesteli papirčki. Ob takih navalih sta morali imeti trgovki oči na pecljih, saj je na policah velikokrat zmanjkala kakšna stvar, a konec leta sta v blagajni po inventuri kljub temu imeli plus.

“Nona, danes grem v kino.”

O avtorici

Mirella Baruca skozi spomine na svojo nono Vanco Bomba iz Bošadrage pripoveduje duhovite zgodbe o življenju v Kopru nekoč. Prosti čas posveča tudi ljubiteljski fotografiji in risanju. Karierno pot je gradila v Istrabenzu, kjer je skrbela za odnose z javnostmi, nakar je to področje vrsto let negovala tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je trenutno zaposlena kot predstojnica tajništva.

“Ja, in kaj biš tela?”

“Imaš kaj drobiža, bi si šla po smokije?”

“Nà, tè uzami kokice. Sen jih prej nardila.”

“Ne, ne, jaz bi tiste iz Bombonjere, pa še malince ...”

“A tan, ki masa vinjà! Mati moja, te bo bolu trebih od samiga cukarja. Pôji rajše kašno melo ali fruško!”

Čeprav je godrnjala, je le primaknila nekaj drobiža za vrečko bombonov.

Ko sva se v začetku februarja pogovarjali z gospo Vero Novak, sem ugotovila, da sploh ni stroga gospa, da pa je rada imela red (še danes, pri 91 letih, ga ima!) in da je vselej spoštovala pravila. Rojena je bila leta 1931 v Logu pri Brezovici. Bila je najmlajši otrok od petih. Živeli so sredi gozda in ko je vihrala vojna, so bili v pomoč partizanom. Mala Vera je bila tako že kot deklič aktivistka, saj je bila tudi kurirka. Po končani osnovni šoli leta 1946 pa se je vpisala v brigado Brčko Banoviči. Tam je kopala jarke in kot prostovoljka delala prav vse, kar je bilo potrebno. Zaradi vseh njenih odlik in pridnosti je po vrnitvi domov kmalu dobila službo, najprej kot trgovska vajenka v bližnjem Dragomeru, kasneje pa na povabilo gospoda Miklavca v vložišču takratne Notranje uprave v Ljubljani. Tu je bil zaposlen tudi njen mož Andrej, s katerim sta se spoznala pri 16 letih. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki, najprej Tatjana, potem pa še Barbara.

V Koper so se preselili leta 1956. Svojo službeno pot je nadaljevala v delikatesi “Postojnske” v Kidričevi ulici (kjer je danes Center eksperimentov), nato pa v Bombonjeri pod oboki na začetku Čevljarske ulice vse do leta 1963, do leta 1967 pa v prej omenjeni Jestvinini trgovini nekaj korakov naprej v isti ulici.

Vera pa ni bila le trgovka. Ker so bili piškoti tudi na rinfuzo, je velikokrat take, ki so bili malce skrhani, zbrala v “škartoc” in jih podarila mamicam samohranilkam, ki si jih sicer niso mogle privoščiti. Otroci so k njej radi hodili tudi zato, ker je imela v predalu pod pultom cel kupček sličic Životinjskega carstva in jih je z veseljem menjala za tiste, ki jih sami še niso imeli v svojem albumu. Med temi bi se danes prepoznal marsikateri znani Koprčan, tako recimo Slavko Hren, pa Bojan Hlastec in drugi.

Nadaljevanje prihodnjič.

---