Minuta, dve za boljši jezik: Kako bi pravilno sklanjali ime Giuseppe?

Slovenski pravopis iz leta 2001 ne ponuja enoznačnega odgovora na vprašanje, kako se pravilno sklanja osebno ime Giuseppe. To ime je v Italiji zelo pomembno, saj so se tako imenovali velmožje: glasbenika Verdi in Tartini, vojskovodja Garibaldi, domoljub Mazzini in drugi. Že zato nekako ne bi smeli dvomiti, kako naj ga pravilno sklanjamo.

Naš dvom je pravzaprav “nagrada” ali tudi “kazen” naši materinščini zato, ker je do vseh potankosti tako razvita in ima tako popolne slovnične zakone, da se z njimi sme celo pohvaliti in jih občuduje tudi marsikdo med tujimi jezikoslovci. A tako kot ni svobode, ki bi bila popolnoma svobodna, tudi ni popolnosti, ki je do popolnosti popolna. Naš jezik namreč mora zaradi svoje popolnosti osebna imena in priimke tudi sklanjati in jim spreminjati obrazila.

Zahodnoevropski jeziki, romanski in germanski, se večinoma ne mučijo s sklanjanjem imen tako, da jim spreminjajo obrazila, kakor to počne naš knjižni jezik. Mi na primer sklanjamo ime tako: Mari-o, Mari-a, Mari-u, z Mari-om. Zahodnoevropski jeziki ne tako. V njih so osebna imena in priimki, imena zemeljskih celin, držav, pokrajin, mest, vasi itd. z redkimi izjemami v vseh sklonih enaka. Ti jeziki taka imena stavijo v odvisne sklone tako, da pred njimi izrečejo in zapišejo kak člen ali predlog. V italijanščini na primer takole: Mario, di Mario, a Mario, da Mario, con Mario. Italijani imena pesnika, ki se imenuje Dante Alighieri, nič ne spremenijo v odvisnem sklonu in rečejo: “La Divina Commedia di Dante Alighieri”. Mi ga spremenimo, ko govorimo in pišemo: “Božanska komedija Danteja Alighierija.”

Vprašanja za Minuto pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si.

Zato se Italijanom ali Nemcem in Francozom ni potrebno mučiti z zadregami, kako naj sklanjajo ime Giuseppe ali iz njega izvedejo pridevnik z obrazilom -ov/-ev. Pri njih je ime Giuseppe v vseh mogočih sklonih ves čas samo Giuseppe. Naša slovnica je pa v dvomu in nam ne svetuje, kaj je najbolj prav zapisati, ali: Giuseppe, Giuseppa, Giuseppov - ali: Giuseppe, Giuseppeja, Giuseppejev. To je ugotovila tudi Agata Valenti, zaposlena pri Primorskih novicah, kjer skrbi za pravilne napovedi pomembnih dogodkov in prireditev. Razumljivo je, da se pri tem delu srečuje s sklanjatvami imen, tujih in slovenskih. Zapisala je: “Spoštovani Jože, na vas se obračam s prošnjo za pomoč. Na Primorskih novicah med drugim urejam rubriko Dogodki in prireditve, Modri vodnik. Pri tem se pogosto srečujem z vprašanjem, kako se pravilno sklanjajo različna imena: osebna, zemljepisna, pokrajinska, najrazličnejši priimki itd. Še zlasti pa italijanska imena.

Iz Avditorija Portorož so mi poslali napovednik za objavo kulturnih dogodkov v Modrem vodniku. Konec februarja je bil otvoritveni koncert ob 330. obletnici rojstva skladatelja Tartinija, ki mu je bilo ime Giuseppe. Pri napovedi njegovega koncerta v Avditoriju je nastal dvom, kako je to ime pravilno sklanjano: Giuseppeja ali Giuseppa? In kateri pridevnik z obrazilom -ov/-ev iz tega imena je pravilen: Giuseppov ali Giuseppejev? Naše novinarje v uredništvu sem nekajkrat vprašala o tem, pa so mi odgovorili, da so imeli že nekaj debat o tej temi, a da so tudi oni v dvomih. Spraševala sem znance in prisluhnila vsakdanjim pogovorom med ljudmi. A mi dvom ostaja, ker ljudje imena po navadi sklanjajo po svoje, po občutku. Mislim, da bodo bralci, tako kot vedno, veseli in hvaležni ob vašem odgovoru na to moje vprašanje za Minuto. Tudi jaz se vam vnaprej zahvaljujem zanj in vas lepo pozdravljam.”

Nešteta so imena z nepoudarjeno končnico -e, kot je Giuseppe:

Italijanska: Davide, Cesare, Daniele, Ettore, Michele, Pasquale, Versace, Salvatore, Oreste; Monfalcone, Pordenone, Firence, Frosinone, Molise, Marche, Crotone, Monreale.

Slovenska: Tine, Bine, Jože, Brane, Dare, Dane, Frane, Lojze, Nace, Nande; Korte, Šmarje, Neverke, Marezige, Lesce, Preserje, Cérklje, Otoče.

Njihova sklanjatev ni enotna in za vse take samostalnike enaka. Odvisna je:

od tega, ali jih občutimo kot samostalnike v ednini (npr. Pordenone, Preserje) ali v množini (npr. Firence, Korte). Zato jih tudi sklanjamo ali v ednini (Pantalone, Pantalona) ali v množini (Mestre, Mester):

A njihova sklanjatev je odvisna tudi od tega, ali je po našem mnenju njihov končni -e sestavina samega imena, ki je v odvisnih sklonih ne spreminjamo (npr. Dante, Dante-ja), ali pa si to končnico razlagamo kot obrazilo -e, ki se pri sklanjanju spreminja (npr. Monfalcon-e, Monfalcon-a).

Huda zmeda pa se nam lahko nakuha in zares celo nastane pri določanju ali kar odločanju o tem, katero ime je v ednini in katero v množini, ter še bolj o tem, pri katerem teh imen je končni -e sestavina samega imena, ki je ni dovoljeno spreminjati, pri katerih pa obrazilo, ki ga moremo in moramo spreminjati v odvisnih sklonih. Quot capita, tot mentes, kolikor glav, toliko mnenj, so dejali že Latinci v starem Rimu. Naši južni bratje pa rečejo: Koliko ljudi, toliko čudi. In to velja še zmerom.

Toda kdo bi smel komu kaj zameriti, če se med ljudstvom porodi več mnenj o eni, isti in enaki stvari ali pojavu, saj na primer o imenu Šmarje pravilno rečemo, da je v ednini in ga tudi sklanjamo v ednini: Šmarje, Šmarja, Šmarju. Ampak prav imajo tudi drugi, ki v imenu Šmarje vidijo samo množino in ga tudi sklanjajo samo v množini: Šmarje, Šmarij, Šmarjam itd.

Za sklanjanje italijanskih lastnih imen, ki se končujejo na nepoudarjeni -e, kot so Giuseppe, Pordenone, Dante, Pantalone, naša slovnica ne predpisuje niti enosmernega enotnega pravila niti obveznega okvirnega navodila.

Nekatera teh imen sklanjamo tako, da jih podaljšamo z vmesnim -j- pred sklonskim obrazilom: Dante, Dante-j-a; Molise, Moliseja; Felice, Feliceja; Silone, Siloneja.

Druga sklanjamo tako kot slovenska imena z obrazilom -e (na primer: Preserje, Preserja); torej: Pordenone, Pordenona; Pantalone, Pantalona. Monreale, Monreala.

Nekatera pa sklanjamo tako kot naše samostalnike v množini: Brezje, Brezij; Otoče, Otoč. Torej: Mestre, Mester; Firence, Firenc.

Pri imenu Giuseppe se moramo najprej “odločiti”, ali je njegov končni -e sestavina samega imena ali pa gre za obrazilo -e. V prvem primeru ga sklanjamo: Giuseppe, Giuseppeja, Giuseppeju itd., s pridevnikom Giuseppejev; v drugem primeru pa: Giuseppe, Giuseppa, Giuseppu itd., s pridevnikom Giuseppov.

Pri sklanjatvi italijanskih imen s končnico -e se kdaj pa kdaj spomnimo na pesnika velikana Danteja, ker se tudi njegovo ime končuje s takim e-jem, a ga sklanjamo samo na en način: Dante, Danteja, Danteju itd. Zato si morda rečemo, da bi morebiti morali tudi ime Giuseppe obvezno sklanjati tako kot ime Dante, torej: Giuseppe, Giuseppeja, Giuseppeju itd. Vendar nam nekoliko omajani jezikovni čut in manj opazna ljudska raba ne prikimavata, ko sklanjamo tako. Zakaj? Zato, ker taka imena običajno sklanjamo po krajši poti, brez vmesnega -j- pred sklonskim obrazilom. Torej: Giuseppe, Giuseppa, pa naj gre za Verdija ali pa Tartinija. Našemu jeziku so od nekdaj ljubše krajše oblike in besede, ne pa daljše. Zato v daljših besedah silno rad “požre” ali “preskoči” nepoudarjene glasove, samoglasnike: lepega postane lep'ga, vsakega usac'ga, Ukrájina pa Ukráj'na.

Z mirno dušo smemo potemtakem sklanjati ime Giuseppe v skrajšani obliki: Giuseppe, Giuseppa, Giuseppu itd., s pridevnikom Giuseppov. Vendar vselej z mislijo, da ni prav nič narobe ali pa celo bolj prav, če ga sklanjamo po daljši poti: Giuseppe, Giuseppeja, Giuseppeju itd., s pridevnikom Giuseppejev. Tudi Slovenski pravopis iz leta 2001 - se zdi -, bi bil bolj zadovoljen z “daljšo” sklanjatvijo tega imena.

---