Najdimo prave besede
Med mediji
01. 04. 2022, 06.00
, posodobljeno: 29. 04. 2022, 10.59
Na vprašanje voditeljice večerne informativne oddaje na nekoč javni televiziji za njegov komentar glede odločitve vodstva, da se stranka Naša dežela obravnava kot naslednico stranke Desus, je predsednik državnega zbora povedal: “Pravzaprav niti ne najdem besed, kako bi takšno odločitev označil.” In nato dodal: “Morda degutantno.”
Res je degutantno. Gnusno, neokusno. Pa še nesprejemljivo, neprimerno, sramotno in nespodobno. Vem, da se danes v politiki dogajajo stvari, ki ti vzamejo sapo. Ampak stvari je treba imenovati s pravim imenom. Če nekdo ne govori resnice, je lažnivec. Če nekdo dela razliko med begunci z modrimi očmi in ostalimi, je rasist. Če nekdo grabi denar v skrajno sumljivih okoliščinah ali pa ne zna pojasniti, od kod ga ima, je kradljivec. Če nekdo, ki piše v nečem, kar si lasti oznako medija, krši vse profesionalne standarde novinarstva ... Za to osebo ne uporabljamo pojma novinar, ampak propagandist, navijač, strankarski oproda. In tako naprej.
Prišli smo do točke, ko si želimo demokracijo samo zase in svoje somišljenike, za vse ostale pa pričakujemo diktaturo. In še. Naravnost oglušujoča je tišina velike večine, ki vidi, kaj se dogaja, ve, da je to narobe, in je vseeno tiho. Ali lahko takšno družbo resetiraš? Ne.
Dovolj je tega jezikovnega slepomišenja. Tega likanja nespodobnih dejanj z oznakami, ki poskušajo omiliti nekaj, kar je vredno vsake obsodbe. Če smo soočeni s takimi dejanji, kako nanje reagirati? Ali je bojkot učinkovito sredstvo za spopadanje s takimi praksami? Mislim, da ne. Vzemimo na primer javno zdravstvo. Ne deluje dobro. Nekateri zdravniki očitno namesto pacienta in človeka vidijo denar in še več denarja. Lahko jih bojkotiramo in potem - kaj? Gremo k zasebniku? Da bi mogoče bili ustrezno obravnavani, za kar bomo morali plačati dvakrat: najprej v javno zdravstveno blagajno, potem pa še iz lastnega žepa v žep nekoga drugega. Ali pa bomo bojkotirali tako javno kot zasebno zdravstvo in na koncu hudo zboleli in mogoče umrli? Ali pa bo javno zdravstvo prenehalo obstajati in postalo zasebno.
V primeru nekoč javne radiotelevizije lahko bojkotiramo njihove programe. Bojkotiramo jih tako dolgo, dokler jih ne bo več. Ali ni prav to cilj? Uničiti vse javne storitve. Zagnusiti ljudem vsako obliko javnega delovanja. Jih kaznovati, če javno govorijo proti temu. Jih ustrahovati s krdelom prostaških trolov in njim pripadajočim trobilom.
Proti vsem zlorabam družbenih sistemov se je treba boriti in temu aktivno upirati. Zato je prvi korak prav v tem, da stvari imenujemo s pravim imenom. Da vemo, proti čemu se borimo. Ko to vemo, jasno kažemo tudi, zakaj se borimo, in lastnemu uporu podelimo smisel. Izguba, izstradanje demokracije se lahko zgodi brez državnega udara. Počasi, korak za korakom se sistematično izpodbija zaupanje v vse institucije. Ljudi se z natančno izdelanimi strategijami medijske in politične manipulacije spremeni v strankarsko lastnino.
Javni prostor se zasipava s tisoči neuporabnih informacij, katerih edini cilj je kognitivna zmeda. Afere se vrstijo iz dneva v dan. Nobena se ne konča in čez en teden afera, ki je bila prvi dan videti grozna, postane zgolj manjši prekršek v morju prihajajočih afer. Politiko se prikazuje kot boj za oblast in privilegije in ne kot delo v korist celotne skupnosti. Skupnosti pa ni več. Razdrobili so jo na skupek posameznikov, ki skrbijo izključno za svoje potrebe. Najprej poskrbi zase in se ne ukvarjaj s tem, kaj potrebuje nekdo drug. Stiske drugih vidimo kot njihov lastni problem, kot nesposobnost, da bi si sami uredili življenje. Pomagamo samo tistim, ki jih osvetli luč medijev, ki njihovo pretresljivo življenjsko zgodbo predstavijo kot zgodbo, vredno pomoči.
Prišli smo do točke, ko si želimo demokracijo samo zase in svoje somišljenike, za vse ostale pa pričakujemo diktaturo. In še. Naravnost oglušujoča je tišina velike večine, ki vidi, kaj se dogaja, ve, da je to narobe, in je vseeno tiho. Ali lahko takšno družbo resetiraš? Ne. Z resetiranjem družbo vrneš nazaj v prav tisto stanje, ki nas je pripeljalo v krizo. Zdaj je čas za poglobljen premislek o tem, v kakšni družbi želimo živeti. Namesto bojazljivih poskusov popravljanja v oči bijočih krivic, mislimo in delajmo boljšo družbo.
Za to pa potrebujemo ogromen, varen javni prostor komuniciranja. Profesionalne, kakovostne, v javnem interesu delujoče medije. Potrebujemo pogumne novinarje in novinarke, ki bodo znali stvari poimenovati s pravim imenom. Ki bodo prostake, lažnivce, kradljivce, rasiste, homofobe, nasilneže, nesposobne imenovali natančno tako. Ki bodo besedo dajali tistim, ki imajo kaj povedati, in ne nastopačem s pravo strankarsko izkaznico. Ki bodo gradili skupnost mislečih in sočutnih ljudi, jih opogumljali in jim dali vedeti, da je boljši svet mogoč.