Ženski spol je v slovnici povsem enakopraven!

Razprave in prepiri o (ne)enako(pravno)sti žensk so stari toliko, kot šteje let kultura, ki ji pravimo evropska. V davnini je prevladoval matriarhat; tedaj so vso oblast, besedo in odločanje imele ženske, matere. Izpodrine ga patriarhat, vladavina silnih in nasilnih moških, ki se podaljšuje vse v današnje dni. Da je bilo in je še tako, nam zatrjujejo preučevalci vzdušja in odnosov v družbi in družini skozi zgodovino. Vprašanje je, kako se in če se tak trd odnos do žensk morda prikriva tudi v rabi spolov v slovnici.

Med prvimi junakinjami v književnosti, ki so se uprle neenakosti po spolu, je Lizistrata v komediji starogrškega Aristofana (ok. 445 - ok. 385 pr. n. št.). Dovolj ji je bilo tega, da se atenski moški le vojskujejo in neumno ukazujejo, medtem ko žene morajo doma kar najbolj pametno skrbeti za vse drugo. Nahujskala je someščanke, zakonite žene in neveste, skrite ljubice, ponudnice omamnih posteljnih uslug za samske in ne samske moške, da niso več hotele takim pretepačem ne kuhati, ne šivati, ne prati umazanije, ne obvezovati ran, ne skupaj z njimi spati. Vendar jim vojščakov ni z lahkoto uspelo obrniti k pameti, saj moška strast za vojskovanje skoraj vselej zmaga, tudi če je na obe očesi slepa.

V modernem času sta na žensko neenako(pravno)st v družbi najbolj prepričljivo pokazala mojstrska romanopisca: Rus Lev Nikolajevič Tolstoj in Francoz Gustave Flaubert. Tolstoj v junakinji Ani Karenini v istoimenskem romanu, ki se je v obupu in protestu vrgla pod drveči vlak; Flaubert v nesrečni Emi Bovary, junakinji romana Madame Bovary, ki se iz podobnega obupa in protesta sama zastrupi. Tudi naš Prešeren je izpostavil to vprašanje; toda ne s podobo žalostne, brezpravne sužnje, temveč s prikazom moškemu enake in popolnoma enakopravne ženske. V Krstu pri Savici Črtomir nevesti Bogomili reče: “… dokler krvi ne uteče zadnja sraga in groba temna noč me ne objame, ti služno moje bo življenje celo, ti gospoduj čez vero, misli delo.”

Vprašanja za Minuto pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si.

Žalostne usode žensk, kot sta Anina in Emina, so pripomogle k temu, da se je v Evropi in široko v svetu sprožil boj za neokrnjene pravice žensk: za njihovo volilno pravico in pravico do poklicne izobrazbe, za njim ustrezno državljansko izenačenost in enakopravnost z moškimi na vseh področjih družbenega delovanja. Tudi na jezikovnem področju. O tem nam, spoštovane bralke in bralci, govori Aljaž Novak, Izolan, živeč v Kopru, navdušenec za slovensko, kitajsko in irsko slovnico, sinolog (preučuje kitajsko kulturo), vokalist etno black metal skupine Malorshiga in organizator kulturnih prireditev (Festival Jeff, Črna šagra). V uvodu je zapisal: “Spoštovani g. Hočevar, na vas se obračam z vprašanjem o enakosti spolov v naši slovnici. Živimo v času, ko so pravila politične korektnosti in načela enakosti ena glavnih družbenih vrednot. Veliko govorimo o enakosti spolov. Moški in ženske naj bi bili enako udeleženi na vseh področjih javnega in zasebnega življenja, imeli enak položaj in enake možnosti za doseganje vseh pravic in za razvoj osebnih zmožnosti. Je tako tudi v jeziku?”

Odgovor 1: Seveda je enako tudi v slovnici, le da so vsi navedeni cilji v jeziku že doseženi. Naš jezik (in njegova slovnica) ne zaukazuje ali zagovarja niti ene samcate oblike, ki bi poudarjala neenakost ljudi po spolu. Vsak samostalnik je mogoče označiti v njegovem spolu, prav tako se vsak pridevnik lahko postavi v isti spol, v katerem je samostalnik, na katerega se (pridevnik) nanaša. Samostalniki ženskega spola so celo bolj “enakopravni”, saj imajo kar dve sklanjatvi (prvo z obrazilom -a, lipa, in drugo brez obrazila, misel), medtem ko se morajo moški samostalniki zadovoljiti z eno samo. En sam in povsem osamljen napotek v slovnici navidezno podpira večjo vrednost moškega spola kot pa ženskega: v stavku z osebki v moškem, ženskem in srednjem spolu je povedek (povedno določilo) v moškem spolu. A samo navidezno, kajti tudi v teh primerih slovnica dopušča, da je spol povedka tak kot spol zadnjega med osebki v stavku. Torej: če je zadnji osebek v ženskem spolu - a tja ga piscu ni težko postaviti -, je tudi povedek lahko v ženskem spolu. (Vendar splošna raba, ki je prva in objektivna zakonodajalka v slovnici, ni preveč navdušena za to rešitev.)

Naš jezik (in njegova slovnica) ne zaukazuje ali zagovarja niti ene samcate oblike, ki bi poudarjala neenakost ljudi po spolu.

Vprašanje 2: “Jezik je organizem, ki se rodi, živi in se razvija kot nerazdružljivi del naše človeškosti. Poleg vsega je tudi osrednji medij posredovanja vrednot. Termin 'spolno občutljivi jezik' označuje takšno rabo pisnega in govorjenega jezika, ki ženske in moške enako obravnava in upošteva. Tovrstna raba zahteva, da se z vsemi močmi ogibamo izražanju v 'generičnem' moškem spolu, izključevanju žensk ali vnašanju stereotipnih predstav o spolnih vlogah. Senat Filozofske fakultete v Ljubljani je leta 2018 sprejel sklep, da se v fakultetnih internih pravilnikih v naslednjih treh letih za kateri koli spol kot nevtralni uporablja ženski spol.”

Odgovor 2: Čudni sklep senata Filozofske fakultete je plod politične pregretosti in je skladen le s fakultetno slovnico, če jo tam imajo. Zaradi tega ob nasmihanju velja samo med stenami senata, ne pa več na cesti pred senatom, sploh pa ne v slovenski slovnici. Da je res tako, spoznamo, če pomislimo, kako bi se smehljali, ko bi v časopisu Delo brali, da so Ukrajinke v begu proti Poljski, odrasli Ukrajinci pa se bodo borile proti ruskim tankom in kanonom.

Vprašanje 3: “A neuravnoteženost rabe moškega in ženskega slovničnega spola se kaže tudi v samem besedotvorju. Sedanja pravopisna pravila v členu 962 predvidevajo, da pridevnike iz samostalnikov ženskega spola delamo z obrazili -ji, -ski, -ov/-ev. Problem nastane, ko želimo tvoriti vrstni pridevnik za npr. tunino omako. Riba, iz katere delamo omako, je tun, njegovo meso pa tunína. Potemtakem bi omaki lahko rekli tunova ali tunínina omaka. Dejstvo je, da je v letih 1864 in 1875 za morsko ribo Thunnus thynnus naveden slovenski ustreznik tuna (ženski spol), ki jo je tun (moški spol) zamenjal šele leta 1881. Prav tako se je ustreznik tun ohranil tudi v morski strokovni terminologiji. Ohranjeno obrazilo -ina je tako bržda ostanek prvotnega ustreznika tuna iz leta 1864. Na podobno zagato naletimo pri tvorjenju pridevnika z obrazilom -ov/-ev iz samostalnikov ženskega spola; npr.: aronija - aronijev (sok), hruška - hruškov (šnops), lipa - lipov (čaj). Prav tako je zanimiva neskladnost med tvorjenkami iz samostalnika banana: bananov kruh in bananin frapé. Na drugi strani se pa pojavi ‘logična’ tvorjenka iz samostalnika meta - metin (čaj).

Zanima me, zakaj prihaja do tovrstnih odstopanj in kako se najlažje izognemo zagatam pri tvorjenju vrstnih pridevnikov.”

Odgovor 3: Ta odstopanja pri pridevnikih z obrazilom -ov/-ev so nastala zato, ker se jezik nenehoma razvija. Pridevniki z obrazilom -ov/-ev so prvotno odgovarjali predvsem na vprašanje, od kod izvira določen predmet ali pojav. Zato jih imajo samostalniki vseh treh spolov, tudi ženskega: lipov list, ajdov kruh, hruškov les, železov prah, Novakova Marija itd. A obrazilo -ov/-ev zadnje čase privzema predvsem pomen lastnine (čigavo je kaj), zato iz ženskih samostalnikov novih pridevnikov s tem obrazilom ne tvorimo več radi, ampak jih izvajamo z obrazilom -in: limonin (ne limonov) sok, bananin (ne bananov) olupek itd. Vendar zaradi tega ne zavržemo uveljavljenih pridevnikov na -ov/-ev: ajdov posevek, lipov drevored, breskov nasad itd. Staro se z novim kar lepo ujame.

---