Gospodarji vojne se še zmeraj skrivajo

Ma ne, noben begunec ni. Je Američan, 24. maja 1941 se je rodil v Duluthu v zvezni državi Minnesota, pri njegovih šestih letih pa se je družina preselila v bližnje mestece Hibbing, kjer je oče Abraham odprl trgovino z elektromaterialom. Tam naj bi varno službico dobil tudi sin Robert Allen Zimmerman, a je imel drugačne načrte. Pri devetnajstih letih je v šolski almanah zapisal življenjski cilj: pridružiti se bendu Little Richarda. Deček, ki je oboževal glasbene zvezdnike, brenkal na kitaro in rokenrol nažigal stoje ob klavirju ter nekaj let pozneje po vsem svetu zaslovel kot Bob Dylan, je v Minnesoti odraščal tudi med mnogimi Jugoslovani in posebej rad prisluhnil polki. Vzhodna Evropa je utripala globoko v njem ...

Ne, ni begunec iz Ukrajine - so bili pa to njegovi stari starši. V prvih letih 20. stoletja, v dobi hudih protijudovskih pogromov, so vsi po vrsti emigrirali iz Ruskega imperija, po očetovi strani iz Odese v današnji Ukrajini, po materini pa iz Litve. Njihovi priimki: Zimmerman, Kirghiz, Solemovitz, Edelstein. Precej pozneje, v začetku leta 1961, se je slavni potomec iz rodne Minnesote pri devetnajstih letih priklatil v zasnežen New York, se mojstril na odrčkih v podzemnih kavarnah, bral, poslušal, gledal, nenasitno vsrkaval, se učil pri vseh, ki so kaj vedeli, kradel tako plošče kakor melodije, si poleg imena izmislil še svojo preteklost, premišljeno gradil lastni mit, plezal vse više in više ...

Kdor verjame govoricam o tretji svetovni vojni in koplje bunker, v katerem ga jedrske rakete morda ne bodo dosegle, zavrže sleherni smisel življenja na tem planetu, je pribil mladenič. Kajti taki ljudje se ne učijo živeti, ampak umirati.

V teh čudnih časih, ko ropoče orožje in se z vzhoda spet valijo množice beguncev, praznujemo osupljiv jubilej: Dylanove prve pesmi so stare 60 let, žal pa zvenijo zoprno sveže. Prvo ploščo, ki jo je založba Columbia izdala 19. marca 1962, je sicer napolnil predvsem s priredbami folka, bluesa, gospela, countryja, s kitaro v rokah in orglicami pred usti pa je zapel tudi dve avtorski, v katerih je opeval vagabundsko življenje, peripetije prišleka v New Yorku in svojega največjega junaka Woodyja Guthrieja.

A napredoval je bliskovito in ob izidu prvenca v repertoarju že imel močnejše avtorske pesmi, v katerih je ubesedil in uglasil kolektivne strahove in upe. Ena od prvih, Let Me Die In My Footsteps, se začne z navideznim protislovjem: “Ne bom šel dol pod zemljo, ker mi nekdo pravi, da prihaja smrt.” Porodila se mu je, ko je nekega dne med hladno vojno opazoval dolgotrajno in vztrajno gradnjo protijedrskih zaklonišč. In spoznal, da si ne želi takega konca: “Ko bom šel v grob, bom šel z visoko dvignjeno glavo!” Kdor verjame govoricam o tretji svetovni vojni in koplje bunker, v katerem ga jedrske rakete morda ne bodo dosegle, zavrže sleherni smisel življenja na tem planetu, je pribil mladenič. Kajti taki ljudje se ne učijo živeti, ampak umirati. Treba je piti iz gorskih studencev, vohati rože, spati na travnikih, korakati z brati in sestrami ...

Pred šestdesetimi leti je na majhnem odru prvič zapel tudi neumrljivo Blowin' In the Wind, v kateri niza bistvena vprašanja brez odgovorov: kaj vse morajo nekateri še pretrpeti, da jim bomo priznali pravice, kdaj bodo svobodni, kdaj bo orožje utihnilo, kdaj bo dovolj mrtvih ... Med kubansko raketno krizo je še posebej zlovešče donela A Hard Rain’s A-Gonna Fall z napovedjo težkega dežja. To so bile pesmi, kakršnih svet dotlej ni bil slišal. Kmalu zatem je poslušalce presunila tista, ki preseneča še danes, vnovič in zopet in znova: With God On Our Side. Dylan v njej zgosti krvavo ameriško zgodovino, od nasilne podreditve domorodcev in špansko-ameriške vojne do obeh svetovnih in hladne. Vedno smo zmagali, ker je bil Bog na naši strani, sarkastično pripominja - in kadar je Bog na tvoji strani, ne šteješ mrtvih. Posmehne se tudi politični prilagodljivosti: Nemcem, ki so v pečeh skurili šest milijonov ljudi, smo hitro odpustili, v naslednji vojni se bomo borili proti Rusom ... in s kemičnim orožjem zravnali svet. Pesem sklene s spoznanjem, da bo Bog ustavil naslednjo vojno, če je res na naši strani.

Dylan, ki ga po zaslugi revolucionarnih dosežkov, ogromnega in razvejanega opusa, dolge umetniške poti in vplivnosti primerjajo s Picassom, pravkar proti 81. rojstnemu dnevu rine na novi ameriški turneji. Prepeva zlasti odlične pesmi z že 39. studijskega albuma Rough and Rowdy Ways, zazveni pa tudi več starejših - a ne protivojne. Te danes prepevajo drugi. Tudi njegovo strašno Masters of War, s katero je novim gospodarjem vojne pred nekaj dnevi na festivalu v Teksasu ob spremljavi Dylanovega dolgoletnega kitarista Charlieja Sextona račun izstavila mlada pevka Oleksandra Zaritska iz ukrajinskega benda Kazka. Nič se ni spremenilo, gospodarji vojn se še zmeraj skrivajo v palačah, medtem ko zunaj umirajo drugi, mladi ...  


Preberite še


Najbolj brano