Kdo leta, kdo pade?

S 1. aprilom bo Slovensko stalno gledališče uprizorilo novo koprodukcijo, ki je nastala v sodelovanju z Gledališčem Koper. Združene moči primorskih ustvarjalcev, ki jih je usmeril režiser Jaka Ivanc, bodo tokrat ponudile občinstvu travestijo po Aristofanovih Ptičih, ki jo je napisala dramatičarka in prevajalka antične dramatike Jera Ivanc. Ptičja farma je zgodba o ustanovitvi Federativne Prijateljske Države Sester Ptic nekje nad oblaki, z ambicijo, da bi uveljavila nov in pravičnejši svetovni red.

Vsebino ažurirane različice te parodije utopije, ki je tudi kritika - ne samo atenskega - imperializma, nam je v pogovoru predstavila avtorica Jera Ivanc. Iztočnice za pogovor so citati iz njenega besedila.

“Uprizarjamo antiko. To se sliši strašno fino in prinaša ekstra točke.”

“Verjetno je največji odmik od izvirnika sprožila odločitev, da bom na poti do popolne oblasti sledila junakinji namesto junaku. V zasedbi je bilo namreč pet igralk, pri Aristofanu, kjer so vse vloge igrali moški, pa epizodno nastopita, če se ne motim, samo dva ženska lika, Prokna in boginja Irida. Spolna uravnoteženost je bila torej nujna, hkrati pa je odprla nove možnosti preigravanja različnih vlog, ki jih v patriarhatu prevzemamo. To je prineslo nove situacije, teme, motive. Če poenostavim, se v vsej literaturi moški liki ukvarjajo s človeškimi dilemami, ženski pa z ženskimi. V moji komediji se ženska ukvarja z moškimi. Pa nimam v mislih samo umetnega falusa, ki si ga natakne za pogajanja z Zevsom, Jahvejem in Alahom, ampak celoten koncept moči in razmerij moči. Tukaj pomislim na cinizem, da spolne enakopravnosti ne bo, dokler ne bodo položajev, ki jih zasedajo pokvarjeni, ošabni in oblastni moški, zasedale enako pokvarjene, ošabne in oblastne ženske. Pistetajra je tak lik, vendar ji, naj se še tako trudi, da bi v patriarhalni hierarhiji zamenjala vrhovnega patra, očeta, ne uspe. Čeprav igra po vseh pravilih 'moške' igre in moške v vsem posnema, se zaleti v stekleni strop.”

“Če slediš stereotipno moškim principom človeka, njegovi plenilski, kolonizatorski, tekmovalni naravi, temu sebičnemu genu, potem je vseeno, ali si moški ali ženska. Tvoja dejanja so enako škodljiva.”

Jera Ivanc

dramatičarka

“Nič ne da človeku kril bolj kakor oblast in moč!.”

“Preteklost in sedanjost sta polni možakarjev, ki brez moči in oblasti ne znajo leteti. Kdo je najglasnejši, kdo maha z orožjem, kdo odloča, kdo zahteva, kdo je slišan, kdo uveljavlja argument moči? Ženske ali moški? Če slediš stereotipno moškim principom človeka, njegovi plenilski, kolonizatorski, tekmovalni naravi, temu sebičnemu genu, potem je vseeno, ali si moški ali ženska. Tvoja dejanja so enako škodljiva. Kot alternativa se v igri ponuja 'ženski' princip, ki ga predstavljajo ptičje ministrice za šolstvo, za socialo in za delo, človeške humanistke, učiteljica, zdravnica in pesnica - mislim, da jih je Jaka postavil kot tri dobre vile, kar se mi zdi imenitno -, ter olimpske boginje; potem, ko se končno nehajo prepirati, katera je najlepša. Grška antika je polna poučnih zgodb, v katerih je človeški hybris, napuh, kaznovan. Kdor se dvigne nad naravni red, torej bogove, bo kaznovan. Če boš napadel Olimp, te bomo presekali na pol. Če boš letel previsoko, boš padel. Vse drži, le Olimp in naravni red je treba danes na novo osmisliti.”

Ptice Ptičje farme

V Ptičji farmi, ki jo režira Jaka Ivanc, igrajo Nikla Petruška Panizon, Igor Štamulak, Tina Gunzek, Mojca Partljič, Franko Korošec, Primož Forte, Luka Cimprič in Živa Selan. Kostumograf je Andrej Vrhovnik, izvirno glasbo je napisal Davor Herceg, koreograf pa je Miha Krušič.

“Državo iščem! Državo po svoji meri.”

“Pistetajro in njenega pomočnika Tereja vodijo pri ustanavljanju države izključno lastni interesi. Tu ni nobenih dobrih namenov, nobene pozitivne utopije. Pistetajra izrabi stisko ptic, ki trpijo zaradi človeka, poišče izvornega krivca, tistega na vrhu hierarhije, ki bi ga sklatila le zato, da bi ga zamenjala. Ustanovimo državo med ljudmi in bogovi, na mejah države pa zgradimo zid. Tu sem v celoti sledila Aristofanu. Ta domislica zidu, ki naj ljudem vzame smisel, ker preprečuje božje obiske na zemlji, bogove pa telesno izstrada, ker jih človeške daritve ne dosežejo več, se mi zdi genialna. Ko bodo bogovi izstradani, bo čas za pogajanja in prevzem oblasti. 'Lakota nepremagljiva preti odpreti grada trdna vrata.' Zoprno je le to, ker je gradnja zidu, ki naj bi uradno pticam prinesel svobodo, neuradno pa Pistetajri vrhovno oblast, ptice vedno bolj zasužnjuje. FPDSP, Federativna prijateljska država sester ptic, se z optimizacijo proizvodnje - zidu, delovne sile in hrane za elito -, ki jo za Pistetajro zasnujejo in vzdržujejo človeški oportunisti (davčni svetovalec, advokat in duhovnik) ter njeni ptičji vojaki, hitro prelevi v diktaturo.

Država po meri enega človeka je prej distopija kot utopija. Je pa res, da v individualizirani in potrošniško usmerjeni družbi najbrž kar mrgoli tovrstnih idealnih ureditev, kjer sta moj užitek in moje udobje nad vsem. Taka usmeritev je za vzdržen svet smrtonosna. Zame je edina prava utopija tista, o kateri pojejo ptice, ljudje in boginje, ko kot deae ex machinae vdrejo na žurko, ki se je razvila iz pogajanj o delitvi moči in oblasti, ter fante in Pistetajro pomečejo v Tartar. Ni naključje, da ob tem pojejo o osmem marcu in boginji zmage Nike.”

“Nov svetovni red? Ptičekracija?”

“Ne vem, če so na koncu res vsi enaki - v Tartarju končajo izkoriščevalci in izkoriščevalke, ki “med kupčkanjem za privilegije niso opazili, da prihaja novi red, da bitja, kar jih je, so združila moči v upor za boljši svet.

S ponosom rečem, da sem feministka, in imam se za globoko verno - čeprav še nisem našla primerne religije -, pa se kljub temu zabavam ob razgaljanju takih in drugačnih človeških hib. Spolne vloge in cerkvene hierarhije so krasen poligon za raziskavo razmerij moči.

Vse antropomorfne religije so namreč izrazito hierarhične in patriarhalne. Kdaj so se pojavile? Ko je človek prešel na poljedelstvo in živinorejo, ko je nehal z naravo sobivati in jo začel izkoriščati. Za to je potreboval izgovor, sistem, ki je večji od njega, in ustvaril je boga po svoji podobi, na primer prešuštnega Zevsa ali maščevalnega Jahveja. Citat, ki ga navaja Pistetajra iz Stare zaveze o božjem stvarjenju človeka je precej zgovoren: bog je ustvaril žensko in moškega ter jima naročil, naj se množita in plodita, si podvržeta zemljo in zagospodujeta vsem živim bitjem. In to se je zgodilo. Še vedno to počnemo, še vedno smo ošabno prepričani, da imamo posebno pravico, da v imenu udobja ali napredka ali preživetja izkoriščamo vse in vsakogar. Od kod? Je to res od boga dana pravica, res to še kdo verjame?! Človek si koplje grob z lastnimi zobmi, je govoril moj oče, in imel je prav. Ampak to še ne pomeni, da do bridkega konca žremo naprej. Lahko poskusimo drugače. Ne bi bilo neumno, če bi se malo ozrli po lokalnih staroverstvih, veliko bi se lahko naučili o spoštovanju življenja in smrti.

---