Pingpong med Marxom in Keynesom

“Še dobro, da si v majhnem stanovanju, saj ga prej segreješ,” smo ondan klepetali in si priznali, da smo z rastjo cen energentov in izjemno visokimi položnicami za elektriko postali pozorni na doslej tako samoumeven občutek toplote. Ko nas ni doma, znižujemo temperaturo radiatorjev, ko smo doma, oblečemo še en dolgi rokav. Razmišljamo o špranjah, skozi katere uhaja topel zrak, in o zapravljivosti, v kateri živimo ter je v nasprotju z znamenji časa.

Ko smo pred nekaj leti obiskali upokojenko na njenem mrzlem domu, nam je hitro pojasnila, zakaj svojega majhnega, vendar neizoliranega stanovanja ne greje več. Saj ga je grela, a ne dolgo. Položnica za elektriko, na kateri je pisalo 440 evrov, je jasno pokazala, kako potratno drago, domala nesmiselno je ogrevanje naših bivalnih prostorov, ki niso bili grajeni po načelih vzdržnosti in trajnostnega razvoja. Kajti kaj drugega je neizolirano stanovanje, če ne pogoltna in vekomaj lačna žival. Gospa je postopoma našla rešitev; odselila se je k sinu, ki je po dolgem tuhtanju ugotovil, da je v novi, prostorsko razkošni hiši dovolj prostora tudi za premraženo mamo. Kaj pa se je zgodilo z večno mrzlim stanovanjem? V njem je nov najemnik in ko bo ta našel kaj boljšega, ga bo nadomestil drugi.

Istra je polna takšnih prostorov, ki so jih ljudje prisiljeni najeti, medtem ko čakajo na boljše čase. Njene nepremičnine niso drage zaradi kakovosti, ki jo ponujajo, temveč preprosto zato, ker jih je za vse zainteresirane premalo. Preračunavanja, da se bo pritisk ljudi na Istro prej ali slej zmanjšal, da bo “pozitivna diskriminacija”, po kateri namerno omejujemo nek vstop v prostor, manjša, prinašajo samo še večje špekulacije s prostorom. Ne le za nas, temveč tudi za naše otroke, zanamce, ki so zaenkrat še pod našo streho, kmalu pa bodo hrepeneli po samostojnosti. Zato nas vse bolj zanima, kako nameravajo lokalne skupnosti izboljšati kakovost bivalnega okolja skladno z načeli trajnostnega razvoja, torej onkraj kapitalističnih, zgolj na dobiček naravnanih ekonomskih kazalcev.

Kriza, v kateri smo, je upočasnila hitrost našega vsakdana in nas sili v iskanje trajnostnih odgovorov, pa naj bo v energetskem ali gradbenem sektorju. Spodbuja vprašanja, kaj je smiselno, kaj še prenesemo, kje se ustaviti.

Svetovna komisija za okolje in razvoj oziroma World Commission on Environment and Development (WCED) je že leta 1987 zapisala definicijo trajnostnega razvoja, o katerem občasno veliko govorimo, a ga še vedno bolj slabo razumemo. “Trajnostni razvoj je takšen način razvoja, ki zadošča današnjim potrebam, ne da bi pri tem ogrožal možnosti prihodnjih generacij, da zadostijo svojim lastnim potrebam.”

To je variacija na temo tistega znanega indijanskega pregovora, da Zemlje nismo podedovali od svojih prednikov, ampak smo si jo izposodili od naših otrok. Še bolj jasno jo je pred mnogimi leti, po obisku velikega evropskega mesta, polnega steklenih nebotičnikov, izrazila gospa Barbara, precej starejša od ostale ekipe, ko je dejala: “Zanamcem bomo pustili samo črepinje.” Pustila nas je brez besed. Kako to misliš, smo jo vprašali. Kot navadni diletanti, skorajda vaški otroci, smo namreč občudovali arhitekturne vertikale in horizontale, v katerih se je zrcalilo nebo, v njih videli samo likovne enačbe Maleviča, Mondriana, Rothka in povsem spregledali dejstvo, da je s steklom obdana arhitektura zapolnila prostor do te mere, da je zmanjkalo prostora za naravo, odsev neba v krhkih površinah pa je namenjen zgolj psihološkemu ustvarjanju iluzije, kako da smo povezani z okoljem. Smo, da, ampak le s hologramom, z matrico, ki nas prepričuje, da je smer razvoja pravilna, da drugačen razvoj sploh ni možen. Da so projekcije prihodnosti, ki nam jih ponujajo znanstveno-fantastični filmi in v katerih je na svetu samo še tesnobna gneča, že domala dejstvo.

Ekonomist in filozof Karl Marx nas je že leta 1848 v svojem Komunističnem manifestu opozoril, da ekonomska rast ne more biti neskončna. Da ima ustvarjanje dobička svojo mejo. Tovrstnih avtorjev dandanes nihče več ne bere, a v Evropi vsaj prepovedani niso. V ZDA si svoj čas zaman iskal Marxova dela, saj je bil s svojo filozofijo zaznan kot protidržavni element. Rast je neskončna, mora biti neskončna, kajti če ni rasti, potem je padec, in če je padec, potem se vse kolesje, ki poganja razsipni, potrošniški svet, upočasni. Kam nas je pripeljala že zlorabljena teorija Johna Maynarda Keynesa, da gresta ekonomska rast in potrošništvo z roko v roki, vidimo tudi sami. Imeti manj, vendar kakovostno “manj”, postaja več.

Kriza, v kateri smo, je upočasnila hitrost našega vsakdana in nas sili v iskanje trajnostnih odgovorov, pa naj bo v energetskem ali gradbenem sektorju. Spodbuja vprašanja, kaj je smiselno, kaj še prenesemo, kje se ustaviti. Spodbuja sobivanje pod isto streho in nižjo temperaturo v stanovanju. Sprememb se ni bati. Potrebujemo jih. Da dobri časi ustvarjajo šibke ljudi in slabi časi močne ljudi, pa že vemo.

---