Janša in resni mediji: prah, smet na rokavu, motnja
Zgodilo se je v času, ko smo novinarji do poslancev v preddverju državnega zbora smeli prosto dostopati, državni zbor je bil takrat kar živahna tržnica informacij. “Na vsak način sem ga želela nekaj vprašati,” je rada pripovedovala danes že upokojena notranjepolitična novinarka in urednica. “Ker je bilo videti, da se mi želi izmuzniti, sem ga prijela za rokav in mu rekla, 'oprosti, samo sekundo te rabim'. Pogledal me je, si s prosto roko kot prah ali smet pometel moj prijem z roke, in brez besed odšel v dvorano. Ostala sem brez besed.”
Opisana zgodbica morda še najbolje opiše odnos Janeza Janše do ne slepo naklonjenih medijev. Prah so, smet in motnja.
Brezobzirni vladni desant na nacionalno RTV, ki smo mu priča te dni, dober mesec (!) pred volitvami, je treba gledati v časovnem zaporedju dogajanja v zadnjem letu, dveh. Po vseh ponesrečenih poskusih prevzemanja medijev v preteklosti se je namreč Janez Janša naučil, kako se mora lotiti dela. In kaže, da mu tokrat uspeva.
Predsednik vlade je potreboval približno trideset let, da je z mediji vzpostavil odnos, za katerega sam verjame, da je pravi. Gre za po eni strani pokroviteljski in gospodovalen odnos oblasti do medijev, po drugi strani pa za uslužen, poslušen in nekritičen odnos novinarjev do oblasti. Janez Janša je zdaj na tem, da si pomemben del slovenskih medijev podredi na način, kot si je zamislil, in glede na to, da si je pri tej ambiciji v preteklosti večkrat polomil zobe, je razumljivo, da ne bo odnehal v ciljni ravnini.
Pred svojim zadnjim prihodom na oblast je imel Janez Janša v resnih medijih le redke zaveznike. Njegov mračnjaški, zarotniški in vzvišeni odnos do novinarjev in medijev je naredil svoje. Saj ne, da ni poskušal izpeljati prevzemov, o tem so marsikaj napisali in vedo povedati takrat Delov, danes pa Dnevnikov novinar Ervin Hladnik Milharčič, Mladinin urednik Grega Repovž, novinar Večera Dejan Pušenjak, urednik Dnevnika Miran Lesjak, dolgoletni urednik na Televiziji Slovenija, kasneje pa novinar in varuh pravic poslušalcev in gledalcev Lado Ambrožič, pa člani uredništev Dnevnika, Dela, Večera, Radia in TV Slovenija, Primorskih novic ... Bilo je agresivno, politkomisarsko, a že na kratki rok jalovo, kaj šele na dolgega.
Janša je svoj zadnji vzpon na oblast pričakal z medijskim portfeljem dvomljive vrednosti. V žepu je imel Novo24, za katero se je natančno vedelo, čemu je namenjena in je nihče ni jemal kot verodostojen medij. Enako velja za Demokracijo, ki je s svojimi objavami skrajnih stališč z razlogom potisnjena med marginalne medijske projekte, ki nagovarjajo že nagovorjene in prepričane. Otoček desnicoljubnega novinarstva se je oblikoval še na tretjem programu TVS, ostali podporni mediji in projekti pa niso omembe vredni. Bili so namreč nišni, obskurni in brez večjega vpliva.
Po prihodu na oblast pa se je začelo. Tri tedne po prevzemu je vlada iz nekoč uglednega in vplivnega portala Siol z namestitvijo uslužnega urednika naredila le še en propagandni kanal najnižje vrste. Do podreditve sestrskega TV programa Planet TV je bil potem le korak, ki je bil storjen z lahkoto in veseljem. Kaj bi se zgodilo s Pop TV, če ne bi takle čas lani umrl glavni lastnik, ne bomo nikdar vedeli, v javnost pa so prišli podatki, kako je bil informativni program kar nekaj časa pod natančnim drobnogledom centrale v Pragi. Davljenje STA smo spremljali v živo, končalo se je z odhodom direktorja Bojana Veselinoviča na zavod za zaposlovanje. Časopisi s(m)o zaradi lastniške sestave izven neposrednega dosega, a to ne pomeni, da imamo mir. Če nič drugega, od nas bežijo državni oglaševalci.
Brezobzirni vladni desant na nacionalno RTV, ki smo mu priča te dni, dober mesec (!) pred volitvami, je zato treba gledati v časovnem zaporedju dogajanja v zadnjem letu, dveh. Po vseh ponesrečenih poskusih prevzemanja medijev v preteklosti se je namreč Janez Janša naučil, kako se mora lotiti dela. In kaže, da mu tokrat uspeva.
Prvič, energijo mora usmeriti v uveljavljene, klasične medije, ki jim javnost sledi po inerciji. Nič mu ne pomaga vpliv na Planet TV (ni pa odveč), ki je slabo gledan, če nima vpliva na javno TV, ki jo imamo verjetno vsi na daljinskih upravljalcih na tipki ena in dve. Zaupanje v informativni program Televizije in Radia Slovenije je - ne čisto vselej upravičeno - zakoreninjeno tako globoko, da je dvomov vanj zelo malo. In če svojo agendo politika podaja skozi ta kanal, je možnost za dvom vanjo ustrezno nižja, kot če to počne skozi neke strankarske medije.
In drugič, Janez Janša je ugotovil, da mu bo prevzem medijev uspel le, če bodo njegovi nameščenci v medijih ravnali brutalno in popolnoma brezobzirno. V času revolucije ni časa za argumente, debate in utemeljitve, to je čas hitrih in učinkovitih potez. To spremljamo te dni na nacionalni televiziji. Menjajo se uredniki, oddaje se ukinjajo (Globus, Točka preloma) in zamrzujejo (Tarča, Tednik, Studio City). Iz desetletja uveljavljenih terminov se jih meče v termine, kjer jih še tako zvest gledalec spregleda (Utrip in Zrcalo tedna, denimo, si bomo v soboto lahko ogledali stisnjena med nek atletski prenos in dokumentarec o Stingu). Uredniki protestirajo, terjajo odgovore, a bolj kot ne v prazno. Tisti, ki odgovore poznajo, so na misiji, na misiji pa ni časa za malenkosti, kot so argumenti in utemeljitve.
Jasno je, da od te revolucionarne vneme nima nihče nič - predvsem ne javnost, gledalci, nenazadnje financerji. Ima pa politika. Konkretno, oblast. Nova24, Siol, Planet TV, nacionalna televizija - imeti tak šopek medijev na vrvici tik pred volitvami ni zanemarljiv kapital. To je garant, da v ključnem trenutku ne bo neprijetnih vprašanj in vrtanja v sogovornike. Nadzorovani mediji bodo “državotvorni”, “odgovorni”, “pošteni”. Prevedeno, nekritični bodo, uslužni in poslušni.
Manjša težava je le v tem, da nekritični, uslužni in poslušni mediji niso doma v demokratičnih družbah. A to je malenkost, s katero se ne bomo trapili, kajne? Tudi za to v času revolucije ni časa.