Banalnost zla

Vojaški napad Rusije na Ukrajino. Leta 2022 smo ponovno priče primitivnemu, nizkotnemu in nepotrebnemu vojaškemu napadu na drugo državo in njene prebivalce. Veliki fantje se spet, kot tolikokrat v zgodovini, igrajo strateške igre, geopolitiko in kujejo dobičke. Trpijo in umirajo običajni ljudje - kot vi in jaz. In vaši in moji otroci.Spet bodo milijoni razseljeni, neprostovoljno bodo morali zapustiti svoje domove, državo, vse, kar so do tedaj poznali, ljubili. Nekaj mesecev bodo deležni našega sočutja in solidarnosti, potem bo naša pozornost odtavala k novim dogodkom, k drugi novici. Ljudje pa bodo obsojeni na novo neprostovoljno stvarnost, nekateri na večno begunstvo, drugi na bolečo izgubo najbližjih.

Svetovni gnev je usmerjen v samovoljnega in avtokratskega predsednika Rusije. Mene pa bega vprašanje, kako je mogoče vso odgovornost za zločin takšnih razsežnosti pripisati eni sami osebi? V izvedbo napada je nujno vključena množica ljudi, od strategov, načrtovalcev do izvajalcev na terenu. Vojaški poseg takšnih razsežnosti je vendar velik logistični in vojaški zalogaj. Kdo so vsi ti anonimni posamezniki, ki sodelujejo, podpirajo in izvajajo vso to morijo? Zakaj bi nekdo pri zdravi pameti želel vzeti življenje nedolžnemu človeku? Običajni človek težko razume, kateri razlogi ali okoliščine prepričajo povsem navadne ljudi, da z vso resnostjo načrtujejo ali podpirajo vojaško agresijo, za katero se vnaprej ve, da bo sejala zgolj smrt in trpljenje.

Kako je mogoče vso odgovornost za zločin takšnih razsežnosti pripisati eni sami osebi? Vojaški poseg takšnih razsežnosti je vendar velik logistični in vojaški zalogaj. Kdo so vsi ti anonimni posamezniki, ki sodelujejo, podpirajo in izvajajo vso to morijo? Zakaj bi nekdo pri zdravi pameti želel vzeti življenje nedolžnemu človeku?

Gary Kasparov oziroma Gari Kimovič Kasparov, v Azerbajdžanu rojeni šahovski velemojster in večkratni svetovni prvak, ki je emigriral v Združene države Amerike, disident in goreč Putinov kritik, je na svojem twitter profilu med drugim zapisal, da Putinovi najožji sodelavci in podporniki delujejo na pogon finančnih koristi. Putinu v trenutnem spopadu napoveduje kratek rok trajanja, saj naj bi denarja, zaradi katerega mu podporniki zvesto stojijo ob strani, v kratkem zmanjkalo. Takrat, pravi Kasparov, bodo nenačelni podporniki Putinu obrnili hrbet. Ali je res tako preprosto? Ali smo ljudje sposobni najhujših zločinov in grozot (predvsem ali zgolj) zaradi denarja?

Idejo banalnosti zla, ki sem jo uporabila v naslovu, je v svoji knjigi Eichmann v Jeruzalemu uporabila izjemna politična teoretičarka in filozofinja Hannah Arendt. Knjiga temelji na reportažnih prispevkih s sodnega procesa, ki je leta 1960 potekal v Jeruzalemu proti nacističnemu poveljniku Adolfu Eichmannu, glavnemu administratorju nacističnih taborišč smrti. Arendtina analiza procesa je razburila javnost, prav tako je bila ostro kritizirana s strani Judovske skupnosti. To pa zato, ker Hannah, četudi sama Judinja, na osnovi opažanj s sodnega procesa in pričevanj obsojenega zagovarja tezo, da ljudje, ki zagrešijo najhujše, tudi neizrekljive zločine, niso zmešani fanatiki ali psihopatski zločinci, temveč povsem navadni ljudje, pravzaprav birokrati, ki zgolj upoštevajo navodila svojih nadrejenih.

Večino zločinov naj bi tako povzročili mali, vsakdanji ljudje, ki zgolj opravljajo svoje delo in svoja dejanja sprejmejo kot nekaj normalnega. Tudi sama filozofinja je bila, kot zapiše, začudena, da oseba, proti kateri se je odvijal sodni proces in ki je bila odgovorna za transport in umor več deset tisoč Judov, ni bila videti ali ni delovala kot nečloveški monstrum in poosebljeno zlo. Šlo je za precej neopaznega človeka, malega vojaškega apartčika, osredotočenega na to, da čim učinkoviteje izpolnjuje ukaze nadrejenih. Banalnost zla izpostavi nelagodno ugotovitev, da je Eichmann lahko prav vsak, ki se po spletu okoliščin znajde na napačnem kraju ob napačnem času.

Da lahko običajen človek povzroči tako neizrekljive zločine, je potrebna normalizacija nepredstavljivega, kot je v istoimenskem članku izpostavila Lisa Peattie, ameriška profesorica antropologije na Massachusetts Inštitutu za tehnologijo. Izvrševanje zločinskih dejanj na organiziran in sistematičen način temelji na “normalizaciji”. Gre za proces, ko se sicer družbeno nesprejemljiva, sramotna in morilska dejanja predstavi kot rutinska in se jih sprejme kot samoumevna, češ “tako se pač dela”. V nacističnih taboriščih so, če citiram avtorico “inštalaterji vodovodne cevi položili v krematorij, električarji so na ograje pritrdili žice, upravljalci v taboriščih so skrbeli za standardni in urejen postopek, tlakovani kamni krematorijskega dvorišča v Auschwitzu pa so morali biti temeljito očiščeni”.

Pri izvrševanju in racionaliziranju nepredstavljivega gre za delitev dela. Lisa Peattie se v nadaljevanju osredotoči na vzporednice med rutino v taboriščih smrti in pripravami na jedrsko vojno, v kateri se “nepredstavljivo” pripravlja in organizira na podoben način delitve dela. Vsak posameznik tako opravi svoj del dela, ne meneč se za prej in potem in celotno sliko izvedbe. Oddaljenost od končne uresničitve dejanja, usmrtitve posameznika ali pritiska na rdeči jedrski gumb pa pomaga vzdrževati nejasno odgovornost vseh vključenih v ta proces. Eichmannova vloga v mašineriji smrti je bila “zgolj izvrševanje pravil in ukazov”, sam je čutil, “da je imel srečo, da mu ni bilo potrebno nekoga dejansko ubiti”.


Preberite še


Najbolj brano