Štorje sz škrinje (12): Zapni mi redjipeto, Jože!

Nekoč ni bilo klimatskih naprav, le ventilatorji, ki so pomagali preživljati vroče poletne dni. Še posebno hudo je bilo takrat, ko se je doma kuhalo polento. Tudi poleti je nona Vanca brez izjeme zakurila “špaker” in jo v bakrenem kotličku celo uro mešala.

Otroci smo se skrivali v sence starih kamnitih hiš na ulicah, zelo radi pa smo zahajali na naše koprsko kopališče, kjer smo poznali vse deščice na edini skakalnici, vsako skalo ob in v vodi in vsako leseno kabino. Vedeli smo, katera ima več lukenj v predelni leseni steni, da smo lahko kukali skoznje. A na žalost je bilo lumparij hitro konec. Celo plažo je imel pod kontrolo najbolj poznan kopališki mojster Jože Haber.

Čeravno je bil strog, je bil Jože vselej obkrožen z otroki. (Foto: Arhiv Jožeta Haberja)

O avtorici

Mirella Baruca skozi spomine na svojo nono Vanco Bomba iz Bošadrage pripoveduje duhovite zgodbe o življenju v Kopru nekoč. Prosti čas posveča tudi ljubiteljski fotografiji in risanju. Karierno pot je gradila v Istrabenzu, kjer je skrbela za odnose z javnostmi, nakar je to področje vrsto let negovala tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je trenutno zaposlena kot predstojnica tajništva.

Se ga spomnite? Svetli lasje, kot morje modre oči in globok glas, mornarska ali oranžna majčka, okrog vratu pa vedno bela piščalka. Ko je nanjo zapiskal, se jo je slišalo vse do Žusterne. Tedaj smo vsi otrpnili, nikoli nisi vedel, če piska tebi. Na koprski “Mokri mački”, kot so kasneje plažo poimenovali po tamkajšnji okrepčevalnici najemnikov Puh, sta vladala red in disciplina. Kar je seveda ustrezalo predvsem starejšim gospem, ki so si hodile močit noge, nekatere pa so tudi zaplavale.

Redni Jožetovi obhodi večkrat na dan. Tudi če na kopališču ni bilo veliko ljudi. Red je bil red. (Foto: Arhiv Jožeta Haberja)

“Jože, kaj nas spestiš nutre, da si namočimo en malić te bušce noge?” so srečo poskusile nonice. “Ale, mačkice moje, pridite, pridite, bomo še kakšno zmasirali,” je bil vedno vljuden Jože.

Nona Vanca se je pod večere odpravila v park pred plažo, kjer so bile sicer večje skale, ki so oteževale dostop do morja za namakanje nog. Rešetkasta železna ograja, ki smo jo otroci zlahka obšli, za starejše pa to ni bilo tako enostavno in niti se ne bi bilo spodobilo, je namreč ločevala park in kopališče, kjer je na vhodu blagajničarka Marija pobirala vstopnino med 8. in 18. uro.

“Jože, kaj nas spestiš nutre, da si namočimo en malić te bušce noge?” so srečo poskusile nonice.

“Ale, mačkice moje, pridite, pridite, bomo še kakšno zmasirali,” je bil vedno vljuden Jože.

“E, ja, ki jimaš kaj maserat, šturlić! Ben, hvala, gremo samo do vode za potočat noge.”

Bolj pogumne so imele s seboj kopalke, da so lahko celo zaplavale. A zaradi varnosti je marsikatera vseeno pred odhodom v vodo namignila Jožetu: “Mulo, pogledaj me, ki se grem ofriškat u murje. Je masa gorko.”

A to ni bila edina prošnja. Jože jim je pomagal tudi pri preoblačenju.

“Jože, hodi les, zapni mi redjipeto, ki ne pasam tam zad sz roko ino me boli!”

Jože Haber nekoč; na koprski plaži.

Pa Jože ni bil le kopališki mojster. Vse od leta 1980 do 2016 je na plaži bil tudi “vzgojitelj” - kolikokrat nas je, otroke, spustil raje na kopališče, kot da smo klatili drugod, v zahvalo pa smo mu pomagali čistiti plažo; bil je humorist posebne sorte, “psiholog”, fizioterapevt in maser, “zdravnik” - starejše in nosečnice ter mame z dojenčki je okrog 11. ure zaradi močnega sonca “podil” domov; tudi kot varnostnik in policaj se je preizkusil - celo miličnik iz hišice pri italijanskem konzulatu se je čudil Jožetovim številnim sposobnostim; najbolj pomembno pa je - bil je in je še vedno Človek.

Ko se je nona Vanca vrnila domov, si je čelo brisala z robčkom in jadikovala: “Sn pensala, da je arja za dihat, ma nanka tu ni. Je kur u kotli!”

“Pa nisi nič plavala?” sem jo namenoma podrezala.

“Ja, sz bundantami ćon jet u murje!”

“Ma si mogla vzet koštume da banjo ...”

“Drugi bot mi boš dala tojega, ćon kazat moje kulate celemi Kopri, štupida,” mi ni ostala dolžna.

“Eee, nona, ma znaš plavat?” sem bila nadležna kot muha.

“Ne, ti znaš! Kaj sen od učera? Ben, ma kur ne bin znala, je ton Jože. Anka kur biš se tel utopit, se ne biš rival.”

“Ma te pjaži en lek ta bagnino Jože?”

“Pošluši, feni zdaj, grem pôjist eno mrvo salate, kagumar ano pomidore. Sen uzela danas pr Lučane ... Ne stuj mi smetat naš, še ps jima rad mêr, kadar ki jê!” mi je zažugala in šla v svojo kuhinjico.

Pa je šel še en dan, poln lepih dogodivščin. Najlepše pa je bilo to, da je bil tedaj človek človeku človek.

Naslednjič pa se bomo ustavili na škaletah ...


Najbolj brano