Nespoštovanje

Lahko bi zagotovo uporabili tudi kakšen drug izraz. Recimo “neupoštevanje”, morda “ignoriranje”, “kršenje” ali celo “izigravanje”. Tudi “preziranje” bi bilo popolnoma na mestu.

Zagotovo bi se seveda našel še kakšen. V mislih imam namreč izraze, ki dovolj dobro in nazorno opisujejo odnos nekaterih izvoljenih predstavnikov ljudstva do soljudi na domačih dvoriščih in seveda tistih na drugi strani domačih plotov. Skratka, do vseh tistih, ki se jim po glavi podijo drugačne misli, katerih odtenek barve kože se ne ujema z njihovim, do tistih, ki - prosto po Alešu - prihajajo iz nepravih kulturnih okolij, ali tistih, ki se - prosto po Jožefu - zanašajo na nekega drugega vsemogočnega, oziroma tistih, ki so prepričani, da je vsemogočna zgolj človeška neumnost. Nič na boljšem seveda niso - prosto po Zdravku - ekoteroristi, paragrafarji in pač kdorkoli, ki izrazi dvom v absolutno pravilne, smele & vizionarske načrte Janezove kombrikole ter njihovih novih, konkretnih, manjšinskih in upokojenih kimavcev.

Bi si pa skoraj upal trditi, da je še pomembnejše od nevednosti - nespoštovanje. Nespoštovanje močvirja, kot enega najvrednejših življenjskih prostorov, in seveda nespoštovanje sodnikov, tožilcev, šolnikov, novinarjev, raziskovalcev, kulturnikov, protestnikov, dogovorov, zakonov in še in še.

No, nespoštovanja sta v najmanj enaki meri seveda deležna tudi okolje in narava z vsemi tistimi nadležnimi rastlinskimi in živalskimi vrstami ter življenjskimi okolji, tako pri srcu ekoteroristom. Recimo močvirja. Ta so nekdaj slovela kot nebodigatreba, a je že kar nekaj desetletij popolnoma jasno, da so zaradi zadrževanja in čiščenja vode, velike biotske pestrosti in drugih ekosistemskih uslug naravnost nepogrešljiva. Njihova izjemna kompleksnost in večfunkcionalnost, kakor bi temu rekli danes, sta izjemnega pomena za reševanje premnogih prihodnjih izzivov, vključno z blaženjem posledic podnebnih sprememb. O tem čivkajo že vrabci in marsikje jih na veliko ponovno vzpostavljajo.

Za razliko od vrabcev pa Mahničev Žan, prvi varnostni sekretar na zahojsani strani Alp, čivka, da so močvirja nekaj slabega in da jih je treba še kar izsuševati. Močvirja, ki jih bo treba slej ko prej izsušiti, so po njegovem (beri Janezovem) mnenju še posebej razširjena v sodstvu (tam je na suhem najbrž le Francijeva pisarna) in šolstvu, kjer ribiških škornjev verjetno ne rabiš zgolj na kakšnih Jambrekovih, Ruplovih in Stanislavovih zavodih. Naš prvi varnostnik (in naj mi skupnost varnostnikov Žanovega poimenovanja ne zameri) bi tako raznoliki in večfunkcionalni “močvirji” tožilstva in šolstva spremenil v koruzni njivi enako visokih stebel in podobno debelih in pravilno oblikovanih koruznih storžev. To je vsa raznolikost, ki jo Žan potrebuje. Na tak način bi vsi sodniki odločali ljubljenemu vodji v prid in na tak način bi se v šolskih klopeh končno pravilno podučili o tem, kdo je kdo na zahojsani strani Alp.

In če je “nespoštovanje” najbrž do neke mere vgrajeno v vse vlade na tem svetu, je pri naši trenutni to kar način dela, modus operandi.

No, bomo videli, kako se bo končalo. Izsuševanje Agencije za raziskovalno dejavnost fantom ni šlo čisto gladko in se tja ponovno lahko pride samo v škornjih. Šalo na stran. Žanovo mahanje z izsuševanjem močvirij ni seveda nič novega in inovativnega. Taisto je govoril in čivkal Trumpov Donald, taisto je počel in počne naš Janez. Seveda gre pri vsem skupaj tudi za nevednost v zvezi z močvirji, s kompleksnostjo naravnih sistemov in njihovim pomenom za dobrobit človeške družbe. Bi si pa skoraj upal trditi, da je še pomembnejše od nevednosti - nespoštovanje. Nespoštovanje močvirja, kot enega najvrednejših življenjskih prostorov, in seveda nespoštovanje sodnikov, tožilcev, šolnikov, novinarjev, raziskovalcev, kulturnikov, protestnikov, dogovorov, zakonov in še in še. Nespoštovanje je namreč eno samo, le ravni, na katerih se izraža, so različne.

Nespoštovanje do sodnih oblasti ali preiskovalnih komisij pokažeš na primer tako, da ne prevzemaš vabil na obravnave, nespoštovanje do meddržavnih dogovorov pa morda tako, da napadeš sosednjo državo. Nespoštovanje človekovih pravic pokažeš tako, da petindvajset tisoč ljudi izbrišeš iz evidence prebivalstva na selektivni strani Alp, ali pa recimo tako, da beguncem in migrantom iz nepravih kulturnih okolij odrečeš možnost azila. Kot rečeno, različne so le ravni.

Zdajšnjo vlado je na primer na oblast pripeljalo nespoštovanje zagotovila strank SMC in Desus svojim volilcem, da ne bodo sodelovali v vladi Janeza Janše. Zdajšnjega direktorja RTV je na ta položaj pripeljalo nespoštovanje razpisnih pogojev. Neuspeli puč na ARRS je posledica nespoštovanja zakona o javnih agencijah. Omejevanje delovanja okoljskih nevladnih organizacij je posledica nespoštovanja javnosti in človekove pravice do zdravega življenjskega okolja, popisovanje, šikaniranje in kaznovanje petkovih protestnikov pa nespoštovanje človekove pravice do zbiranja in izražanja protivladnih mnenj. In če je “nespoštovanje” najbrž do neke mere vgrajeno v vse vlade na tem svetu, je pri naši trenutni to kar način dela, modus operandi. Med zadnjimi “požvižganji” na že sprejete odločitve je tudi izjava Jerneja, ministra za infrastrukturo, infrardeče žarke in plinske peči, o nujnosti graditve terminala za utekočinjen plin. Nekje na obali, seveda, je dodal Janez. Potem ko smo z velikimi mukami dopovedali zahodnim sosedom in Bruslju, da gradnja tovrstnega objekta zaradi okoljskih (in najbrž tudi varnostnih) razlogov ni dobra zamisel, jo iz rokava vlečemo kar sami.

Morda bi se lotili tudi raziskav o zalogah plina v morskem dnu. Resda smo se odločili in nekam zapisali, da se tega v slovenskem morju ne bomo šli, a to za Janeza in njegove fante v belih srajcah in z zavihanimi rokavi ni problem. Preprosto ne prebereš. Tako kot ne prebereš odstopnih pisem, vabil na obravnave ipd. In od tu, od nespoštovanja stroke, javnosti, sodišč ter oblikovanja javnega prostora po svoji podobi do invazije na Ukrajino je zgolj nekaj ravni razlike.


Preberite še


Najbolj brano