Kako pravilno poudariti ime države Ukrajina?

Jezik, naj bo dober ali slab, nikdar pa ni za zmerom dober, je kot zdravje, ki je prav tako lahko (recimo) srednje dobro ali srednje slabo, a nikoli za vse čase dobro. Za oba je treba poskrbeti, če ju želimo ohraniti in imeti. Brez enega ali brez drugega - ali, bog ne daj, kar brez obeh - nas sploh ne bi bilo. Bili bi mutasti, če ne že mrtvi – a z jezikom, ki je slab, pa dobro vemo kakšni. V parlamentu govorijo nekateri takšni.

Jezik - dober ali slab? Kaj to je? Če pogledamo katerikoli jezik kot celoto, bomo ugotovili, da je lahko razvit, dovolj razvit, zelo razvit in skorajda popoln za narod, ki ga govori in običajno tudi piše. Vendar nikakor ne bi mogli reči, da je sam po sebi v celem dober ali slab. Slaba je lahko samo njegova raba, to je: dobra uporaba ali slaba izraba vseh njegovih možnosti in sposobnosti. Ta (raba) pa seveda ni odvisna od slovnične popolnosti ali nepopolnosti jezika samega, temveč od znanja in razumske spretnosti njegovih uporabnikov, govorcev in piscev za izražanje, dopovedovanje in opisovanje s pomočjo besed.

Če se takšno znanje in spretnost ne pokažeta v medsebojni usklajenosti besed, ki jih izreka kak govornik, uporabi pisec ali pa čvekaški nakladač iz praznega v prazno, hitro rečemo, da je njegovo govorjenje in pisanje slabo. Še zlasti če obide uveljavljena pravila slovnice in reče (napačno): da je “fašizem za Primorce pod Italijo bila strahotna groza”, ne pa (pravilno), kot zahteva določilo naše slovnice: da je “fašizem za Primorce pod Italijo bil strahotna groza”.

Vprašanja za Minuto pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si.

Zakaj je prvi “da-stavek” napačen, a pravilen drugi? Zato ker se po pravilih naše slovnice mora povedek (je bil) vezati z osebkom (fašizem), ne pa s povednim določilom (strahotna groza).

Da uporabniki jezika z bosimi stopali ne zagazimo v kako tako ostro past, se moramo jezika nenehno učiti in razmišljati o njem, če želimo kaj pravilno in učinkovito dopovedati ljudem okoli sebe. Posnemanja dostojen zgled, da je tak sklep mogoče brez težav sprejeti in tudi uresničiti kjerkoli in kadarkoli, nam je, spoštovane bralke in dragi bralci, priskrbela novinarka Primorskih novic Ana Cukijati. Njen razmislek o jeziku dokazuje, da ima izreden čut za dober jezik. Takole piše:

Izvirni ukrajinski izgovor (poudarek): Ukrajína ne Ukrájina nas preseneča, ker Slovenci besede iz istega korena poudarjamo drugače: krájina - ne krajína, pokrájina - ne pokrajína.

“Spoštovani Jože, v tem času, ko vaše rubrike v Primorskih novicah ni bilo, sem hranila kar nekaj vprašanj za vas, osrednji pa sta naslednji dve:

1. Vprašanje: V kateri spol postavimo povedek, ko imamo v stavku osebek ženskega in srednjega spola? Če je v osebku 100 žensk in en moški, vemo, da moramo izbrati povedek v moški obliki. Kako pa v naslednjih primerih: srce in duša sta polni ali sta polna veselja; dete in njegova ukrajinska mamica sta zajokala ali sta zajokali; jabolko in banana sta gnili ali sta gnila? Ob navedenih vprašanjih je zanimivo to, da na primer angleščina v stavkih z osebki različnih spolov ne usmerja pozornosti na spol, ko oblikuje povedek.”

Odgovor: Tudi naša materinščina ni prestroga v svojih slovničnih pravilih, ko določa spol povedka v stavku, v katerem je več osebkov v različnih spolih. Priporoča le, da naj dobi v povedku prednost moški spol pred ženskim - (pregret gorečnik bluzi, da je to priporočilo znak seksizma) -, ženski spol pa naj bo v prednosti pred srednjim. Vendar priznava, da je splošna raba v teh primerih neustaljena in da zato pogosto spol povedka uskladimo s spolom zadnjega med naštetimi osebki. Npr.: Jabolka in hruške so pomešane. Naš jezik je pri takih stavkih bolj pozoren na število osebkov, ne na njihov spol. Pomembno mu je to, da je povedek v enakem številu, kolikor je osebkov v stavku, spol povedka pa je običajno (ne pa nujno) v moškem spolu. Zato so bolj običajno v rabi zgledi: srce in duša sta polna veselja; dete in njegova ukrajinska mamica sta zajokala; ter jabolko in banana sta gnila - manj pa zgledi: srce in duša sta polni veselja; dete in njegova ukrajinska mamica sta zajokali; ter jabolko in banana sta gnili. Da pa ta izbira ni prav lahka, kaže stavek v Delu januarja 2022: “V direktivi so predvideni vzpostavitev kanalov za prijavo nepravilnosti, prepoved sankcij proti žvižgačem in obrnjena dokazna bremenitev na sodiščih”, v katerem je povedek v moškem spolu, vsi trije osebki pa, za čuda, v ženskem spolu.

2. Vprašanje: “Pri rabi nekaterih oblik pridevnika in iz njih izpeljanega pridevniškega prislova smo pogosto v dvomu, katero obliko uporabiti, pridevniško ali prislovno. Kdo bo rekel, da moje vprašanje ni jasno, zato dodajam: gre za pridevniški primernik v srednjem spolu. Na primer: drevo je višje kakor grm; obljube so lažje, kot je njihovo uresničevanje; zlato je težje od lesá; itd. Na drugi strani pa ob teh oblikah primernika obstajajo prislovi: splezali smo više kakor tekmeci; laže je govoriti kakor delati; teže je obljube uresničevati kot pa jih dajati. V rabi teh oblik primernika in prislova smo v dvomu, kako pravilno zapisati: lažje/težje ali laže/teže se je poškodoval; višje ali više ne morem splezati. Katera teh oblik je prava? Menim, da smo v dvomih zato, ker nekateri pridevniki ne ločijo pridevniškega primernika od prislova. Na primer: lepše pisanje; in otrok se vede lepše; ali: globlje brezno; in globlje je padel itd. Kaj porečete o tem?”

Odgovor: Prav je zapisala novinarka Ana Cukijati, da verjetno dvomi o zapisu lažje/laže izhajajo iz dejstva, ker nekateri pridevniki ne ločijo prislova in primernika v srednjem spolu. A temeljno opravičilo, bolje, pojasnilo, da zabredemo v dvom pri zapisu pridevnikov v primerniku (lažje, težje, višje) in iz njih izpeljanih prislovov (laže, teže, više), je pravzaprav prikrito v narečju. V vsakdanji govorici namreč povečini sploh ne ločimo primernika lažje od prislova laže. Ko na primer izgovorimo: “to delo je lažje” in “laže je obljubiti kot obljubo izpolniti”, besedi lažje in laže izrečemo popolnoma enako: laži.

In zaradi povsem enakega izgovora teh dveh pomensko različnih besed se tudi njuna pomena tako približata drug drugemu, da se skoraj izenačita. Zato ju narečja povečini sploh ne razlikujejo. Tu je rojstno gnezdo naših dvomov, ali naj zapišemo: težje ali teže, lažje ali laže, višje ali više ipd. Vendar pa: kadarkoli še začutimo razliko v pomenu primernika težje in prislova teže, moramo to tudi zapisati: težje govorjenje, teže govorim. Še nasvet za lažjo in pravilno odločitev: pri glagolu je pravilneje zapisati prislov (npr. više letim); pri samostalniku pa je bolj primerno uporabiti primernik (npr. višje letenje).

3. Vprašanje: “Dodajam vam še vprašanje, ki je iz najnovejših časov. V teh dneh so besede Ukrajina, ukrajinski, Ukrajinci pogosto v rabi, zlasti v medijih, a naglaševanje teh besed ni enako našemu. Na katerem zlogu ali na katerem samoglasniku je naglas v besedi Ukrajina in v njenih izpeljankah po naši slovnici pravilen? Že vnaprej hvala za vašo pomoč.”

Odgovor: Izvirni ukrajinski izgovor (poudarek): Ukrajína ne Ukrájina nas preseneča, ker Slovenci besede iz istega korena poudarjamo drugače: krájina - ne krajína, pokrájina - ne pokrajína, Bela/Suha/Vojna krájina - ne Bela/Suha/Vojna krajína. Vendar smo, predvsem novinarji, ukrajinski poudarek posvojili. In celo v Slovenskem pravopisu 2001 je zapisan ukrajinski poudarek: Ukrajína. Nismo pa sprejeli ukrajinskega obrazila -iv namesto -ov/-ev. Ne zapišemo Kyiv, Harkiv, Lviv, ampak Kijev, Harkov, Lvov. Tam, kjer je raba imen že ustaljena, naš jezik namreč ni navdušen za sprejemanje sprememb.

---