Zakaj Harkov in ne po ukrajinsko: Harkiv?
Ukrajinsko mesto Lvov leži na severozahodni strani Ukrajine, blizu meje s Poljsko. Ukrajinci to ime zapišejo kot Lviv, a sosedje iz bližnje Poljske Lwów. Po slovenskem običaju to ime že od učenjaka Čopa in pesnika Prešerna dalje zapisujemo kot Lvov. Bi morali zavreči naš način zapisa (Lvov) in se odločiti za ukrajinskega (Lviv)?
Navada je železna srajca! Znan pregovor. In izgovor, dobrodošel v kaki stiski. Bolj kot kateri koli drug uporaben, kadar dvomimo in ne znamo odgovoriti na preprosto vprašanje, zakaj je nekaj prav, čeprav vsi vemo, da ni prav. In se izmotavamo z bogu vdanimi izgovori, kot so: tako pač je; takšno je življenje; kaj pa moreš, če vsi kradejo; prot' vetru se ne da scat'; navada je železna srajca. Slovenec bi lahko celo izboljšal ta pregovor: Kraja je železna srajca! Slovenija je namreč res majhna po obsegu, toda velik čudež po bogastvu: povsod ji je, kot pravijo, že vse pokradeno, a ona je še kar naprej bogata.
Od kod železna srajca in zakaj? Nosil jo je vitez, da mu ni prišla do živega ne sulica ne puščica. Zavaruje si z njo telo tajni agent, vohun, vojak specialec, ogleduh in tat, da ga ne preluknja svinec iz pištole, če ga kje zasačijo nasprotniki. Tisto, kar je skrito pod železno srajco in je že prešlo v navado, je težko odstraniti in še teže spremeniti.
Vprašanja za Minuto pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si.
Tudi v jeziku je navada trdna kot železna srajca, pod katero je težko na hitro kaj popraviti na boljše ali vsaj sodobnejše. Poglejmo le ime prestolnice Kitajske. Slovenci ga zapisujemo in izgovarjamo tako, kot so ga slišali in za vse nas zahodnjake zapisali imperialistični Angleži: Peking. In to kljub temu, da so bile v zadnjem desetletju tamkaj dvakrat olimpijske igre in je ves svet na tv-ekranih videl, bral in lahko tudi izgovarjal kitajski zapis tega imena v latinici: Beijing (izgovorjeno beidžin). Pa ste, spoštovane bralke in bralci, v kakem našem časopisu videli zapisano Beijijg namesto Peking? V nobenem, ker: navada je železna srajca tudi v slovnici in pravopisu. Pišemo po starem: Peking. In si rečemo, da je to prav, čeprav ni prav.
Moderni čas, v katerem hoče biti svet povezan, razumljiv, razumen in o vseh stvareh enako obveščen, namreč stopa v ospredje želja ali kar zahteva, da naj bodo imena mest, držav, pokrajin itd. zapisana tako, kot v izvirniku; v obliki, kot jih zapisujejo in izgovarjajo ljudje, med katerimi je vsako ime domá. Torej ne več: Dunaj, Praga, Varšava, Reka, Videm (v Furlaniji), Pulj, Celovec in Beljak, temveč le: Wien, Warszawa, Praha, Rijeka, Udine, Pula, Klagenfurt in Villach. Sploh pa nikjer, nikoli in nikdar domačnostna poimenovanja: Beli grad za Beograd, Monakovo za München, Inomost za Innsbruck ali Solnograd za Salzburg.
Prav z omenjeno zahtevo ali željo je povezano vprašanje, ki ga je Minuti zapisala novinarka Primorskih novic Vesna Humar: “Dragi Jože, tukaj smo v desku, utripajočem srcu našega časopisa, gledamo podobe vojne in upamo na mir. Pa se nam je, ob veselju, da se vrača Minuta, utrnila ena jezikovno geopolitična. Kako se na jeziku poznajo pretresi v svetu? Kako nanj vplivajo spremembe v ideologijah, v pogledu na svet, na spremembe in meje? In se od govorcev zahteva razmislek o politični korektnosti? Rečemo, ko govorimo o nesrečni Ukrajini, da se je nekaj zgodilo v Dnepru, in ne v Dnipru. V Harkovu, in ne Harkivu. Vajeni ruske izreke imen teh ukrajinskih mest. Je to prav? Da vztrajamo pri ustaljeni rabi? In kdaj je pritisk zgodovine tako močan, da se mu tudi jezik ukloni? Hvala, Jože. Prisrčne pozdrave!”
Res je, pregovorna železna srajca pravi, da je običajno prav prav tisto, kar ni prav. Nekatera izvirna ukrajinska krajevna imena, kot: Kyiv (-iv namesto -ev), Nikolaiv (-iv namesto -ev), Lviv (-iv namesto -ov), Harkiv (-iv namesto -ov), Dnipropetrovsk (-i- namesto -e-) itd., so postala po Evropi splošno znana v ruskem ali poljskem, ne pa v ukrajinskem pravopisu. Na primer: Harkov zaradi legendarne bitke Stalinovih rdečearmejcev, ki so pri tem mestu do poslednjega uničili nepremagljive nemške tanke. Lvov na zahodni strani Ukrajine pa zato, ker je pod nekdanjo Avstrijo užival slavo kot kulturno in znanstveno središče; tam je v Prešernovem času nekaj let deloval tudi naš Matija Čop. Od takrat naprej ime tega mesta zmerom zapisujemo po poljsko: Lvov, ne po ukrajinsko: Lviv. In tako, po starem, bo verjetno tudi ostalo. Navada je železna srajca. Tudi v slovnici in pravopisu!