BBC s slovenskimi podnapisi

Obsedenost z nadzorom nad mediji v tej državi je dobila nove razsežnosti. Ne samo da bi politiki urednikovali, zamenjevali novinarje in novinarke, določali o čem in kako se sme ali pa ne sme poročati. Zdaj bi še odkrito vpregli medije v propagandno vojno.

Odločitev vodilnih na RTV Slovenija, da v udarnem terminu na svojem drugem programu namesto poročanja prenašajo program neke druge televizije, je nezaslišana. Predstavljajte si obratno situacijo. Britanska javna televizija se odloči, da svojim gledalcem predvaja program RTV Slovenija o vojni v Ukrajini, sinhroniziran v angleščino. Prepričana sem, da nobenemu na BCC ne bi na misel prišla takšna ideja, če pa bi se slučajno, v najbolj norih sanjah, kaj takega zgodilo, bi odstopili vsi, ki bi takšno odločitev sprejeli.

Politični nastavljenci na RTV Slovenija, ki jim ideja javnega medija ne pomeni nič, morajo dobiti jasno sporočilo, da se neodvisnega novinarstva in neodvisnih medijev ne da ne kupiti in ne podrediti. Tiste, ki so naprodaj, pa nehajmo imenovati mediji in novinarji.

V bistvu vodstvo RTV Slovenija ne potrebuje novinarjev in novinark. Še posebej ne svojih lastnih. So “nepredvidljivi”, profesionalni, kritični in predvsem razmišljajo s svojo glavo. Nikakor se jim ne sme dopustiti, da poročajo v živo. Da poznajo stvari, o katerih poročajo, je nevarno. Namesto takšnih je očitno potrebno ustoličiti bralce novic, ki jih je pripravilo in odobrilo ministrstvo za resnico in njegov minister osebno.

Ampak to še ni dovolj. Potem te iste novinarje in novinarke, ki ne počnejo nič drugega kot to, kar morajo, in to je zagovarjati svoj poklic, obtožiš, da so oni krivi za padec gledanosti. Ta posebna oblika perverznega obnašanja je naša realnost že kar nekaj časa. Starostniki v domovih za ostarele, ki so umrli zaradi kovida, so krivi, ker so stari in so bivali v domovih. Za nakup neuporabnih in preplačanih zaščitnih mask in ventilatorjev so krivi tisti, ki so na njihovo neustreznost opozarjali. Bili bi pač tiho. Krivi so sodniki, nevladniki, protestniki, umetniki, kulturniki, medicinske sestre in šolniki. Krive so žrtve, ker so bile na napačnem mestu ob napačnem času.

Krivo je tudi ljudstvo. Pa vreme in globalne razmere. Vsi so krivi razen dejanskih krivcev. To pa še ni vse. Ne samo da bi mi vsi domnevno krivi morali to krivdo hvaležno in molčeče sprejeti! Pri tem moramo tudi uživati. To, kar se nam dogaja, ni nekakšna naravna katastrofa, ki se je ni dalo predvideti in pravočasno ukrepati. Uničevanje slovenskih medijev ni nekaj, kar se je zgodilo čez noč: včeraj so mediji še bili svobodni, potem pa smo se zbudili v nov dan in mediji so bili ugrabljeni. Šlo je za postopno in načrtno uničevanje medijskega prostora, v katerem so sodelovali številni.

Novinarji in novinarke, ki v teh težkih časih opravljate svoj poklic srčno in pogumno, morate vedeti, da je vaša drža naše edino upanje, da ne bomo vsi skupaj zgrmeli v temo. Predolgo ste novinarji in novinarke dopuščali, da vas žalijo, diskreditirajo in zasmehujejo. Predolgo ste dopuščali, da so se v javnem prostoru propagandni pisuni predstavljali kot novinarji. Predolgo ste verjeli, da se vam ne more nič zgoditi, ko so kot domine padale žrtve okoli vas.

Živimo v času, ki bo številne generacije, ki prihajajo, zaznamoval za vedno. Naše odločitve ali pa naš molk bo imel posledice za prihodnje generacije. Vojne na komunikacijskih omrežjih divjajo že kar nekaj časa. Dezinformacije se širijo s svetlobno hitrostjo. Tisti, ki bi jih morali preverjati, vi novinarji in novinarke, pa ste očitno pozabili, da je svobodo medijev potrebno braniti vsak dan, v vsakem mediju in vsakem novinarskem prispevku, ki ga objavite. Ne objektivnost, resnicoljubnost je temeljna zahteva novinarskega dela. Javni mediji so bili ustanovljeni, da bi bili daleč stran od politike in zelo blizu javnosti. Njihova naloga je od samega začetka bila povezovati ljudi v skupnost, jim omogočiti, da so vsi, ki živijo na določenem ozemlju, prisotni v medijskem prostoru.

Kljub spremenjeni tehnologiji je delovanje javnih medijev enako kot pred stotimi leti, ko so nastali. Biti za javnost in od javnosti. Politični nastavljenci na RTV Slovenija, ki jim ideja javnega medija ne pomeni nič, ki sploh ne morejo razumeti ničesar zunaj okov strankarske politike, morajo dobiti jasno sporočilo, da se neodvisnega novinarstva in neodvisnih medijev ne da ne kupiti in ne podrediti. Tiste, ki so naprodaj, pa nehajmo imenovati mediji in novinarji. So strankarski vojaki in vojakinje, ki po navodilih in za plačilo lažejo, zmerjajo, diskreditirajo in širijo sovraštvo. V tem jasnem razlikovanju leži bistvo vsega. Razlika med demokracijo in avtokracijo.


Preberite še


Najbolj brano