Petra Koršič: “To je zame poezija - miroljubni upor”

Petra Koršič je kljub izvrstnima pesniškima zbirkama predvsem človek, ki že dvajset let kakovostno literaturo in poezijo premišljuje, nanjo opozarja in jo brezmejno iz prestolnice, kjer Brika živi in dela, širi med bralce. Cikel njenih pesmi je prišel v ožji izbor 50. natečaja Mladike in bo v kratkem med bralci, kakor tudi druge pesmi, ki jih redno revialno objavlja.

Petra Koršič Foto: Andraž Gombač
Petra Koršič Foto: Andraž Gombač
Ko v spletni brskalnik vtipkamo vaše ime, se izpiše vrsta dejavnosti - od urednice, literarne kritičarke, ustvarjalke, snovalke in izvajalke pogovorov o literaturi ... do nenazadnje pesnice. Kako se je začelo?

“Od osnovne šole sem vpeta v gledališče in poezijo. Proti koncu študija in po večletnem delu na Radiu Študent, kjer sem poleg 400 edicij oddaje za promocijo poezijo Rimo v eter - rimo v veter pisala literarno, gledališko in sodobnoplesno kritiko, sem se s poezijo začela ukvarjati profesionalno. Kmalu sem bila povabljena v LUD Literatura, kjer sem poleg kritiških revialnih objav 15 let vodila program v živo, ki sem ga poimenovala Literaturo v živo. Razvila sem dvoje ciklov, refleksivne pogovore o književnosti ter kreativni, sinergijski cikel AD HOC. V tem času sem izvedla približno 800 literarnih dogodkov. V letih 2005-2014 sem raziskovala odnos med poezijo in glasbo, od 2015 pa je poezija izhodišče za sočasni glasbeni in likovni odziv v živo. Od 2020 razvijam srečevanje treh umetniških govoric, poezije, glasbe in likovne umetnosti, ter refleksijo o prevajanju Prevod_knjige na oknu pri KUD AAC Zrakogled iz Kopra. Kot kritičarka, selektorica ali članica komisij sodelujem na festivalih in simpozijih. V Trubarjevi hiši literature (THL) gojim 'kritiko v živo' že osmo leto v ciklu Nova knjiga skozi kritiko. Literarno kritiko objavljam tudi v specializiranih tiskanih in spletnih revijah ter redno za RTV Slovenija: spletni portal MMC in radijski program ARS. Vmes sem bila sourednica knjižne zbirke Prišleki pri LUD Literatura in napisala sem nekaj knjig poezije. Poezijo redno objavljam revialno. Tiskano in zvočno imam izdani pesniški zbirki Furlanka je dvignila krilo in Bog z mano. Po več kot dvajsetih letih lektoriranja, promoviranja poezije in njenih avtorjev ter povezovanja poezije z drugimi umetniškimi govoricami se postopoma predajam esejem, pišem referate za simpozije, pripravljam pesmi v postprodukciji za knjižno izdajo.”

Kaj je od vsega, kar počnete, največji izziv?

“Preživeti. Največji izziv si je ob vsem delu in predajanju slovenski poeziji zagotoviti dovolj denarja, da v ekonomskem smislu preživim. Izziv mi je bil - kljub nasprotovanjem tedanjega kroga na eni in velikim odobravanjem zunanjih posameznikov na drugi strani - ohraniti pri življenju vrhunski projekt AD HOC. Izziv mi predstavlja tudi knjižno objaviti pesmi, kritike in eseje. Čeprav sem tako vprežena v literarni sistem, je zadnja leta skoraj nemogoče objaviti poezijo in pri tem dobiti avtorski honorar. Če sem iskrena: izziv mi je vse, česar se lotim z notranjo predanostjo, saj verjamem v svoje ideje, zadoščenje pa je, ko so uresničene.”

Petra Koršič

pesnica, moderatorka

“Vojak je talcem naročil, naj se razbežijo, in streljal je v zrak. Tu sem zaradi človečnosti, humanosti, zaradi vesti, ki mu ni dovolila izpolnjevati vojnih ukazov. To je zame poezija - miroljubni upor.”

Ste Brika, a že dolgo živite in delujete v prestolnici. Med vašimi sogovorniki so pogosto tudi ustvarjalci, ki jih tam spregledajo - nazadnje smo prisluhnili tržaškemu pesniku Marku Kravosu in njegovemu rezijanskemu kolegu Renatu Quaglii. Je tudi pogled onkraj meja eno vaših poslanstev?

“Zdaj živim večinoma v Ljubljani, vendar mesta ne doživljam kot dom. Doma sem v Brdih in doma sem na jezikovni meji. Dejstva te oblikujejo, in tako sem svojo konceptualizacijo književnosti želela udejanjiti v mesečnem pogovorno-bralnem pesniškem ciklu Na pesniškem tandemu, ki ga enajsto leto razvijam pri Mestni knjižnici Ljubljana v THL, kamor vabim pesniške ustvarjalce z vseh koncev Slovenije, zamejstva in tudi tujine. Samo v tem ciklu se jih je zvrstilo 160. Vsi ti sestavljajo slovensko pesništvo danes. In tega dejstva se mnogi moji kolegi ne zavedajo. Prav zato s KUD AAC Zrakogled pletemo vezi v zamejstvu: dogovarjamo se za dve gostovanji v Peterlinovi dvorani v Trstu.”

Sprašujem vas kot poznavalko: kakšen je slovenski literarni prostor - odnosi, politika, bralci?

“Centraliziran. Ves čas se borim proti centralističnemu, samozvanemu prvoligaškemu, vzvišenemu in snobovskemu vzdušju, ki me vsa ta leta obkroža. Za mnoge se svet konča z njimi in njihovim literarnim besedilom ter kvečjemu z njegovim najboljšim kolegom. Občutek ozkoglednih krogotočij, torej krogov in tokov, je zame utesnjujoč in ustvarjalno zaviralen. Bolj ko sem rezala navezave na literarne skupine, več sem ustvarjala. Prisegam na občutek kreativne svobode, ustvarjalno živost, zvestobo lastnega glasu, življenjski in umetniški naklon: z etosom in neagresivnostjo v demokratično mavrico umetniških glasov. Današnja kulturna politika je plod dolgoletnega razvoja v smer koncentracije moči pri največjih v založništvu. Je pa za ustvarjalnost in ustvarjalce takšno stanje neugodno. In o bralcih moje poezije - prvenec je bil v treh tednih razprodan in ponatisnjen. Odzivi so številni in nekateri so zelo poglobljeni.”

“Prisegam na občutek kreativne svobode, ustvarjalno živost, zvestobo lastnega glasu, življenjski in umetniški naklon: z etosom in neagresivnostjo v demokratično mavrico umetniških glasov.”

Za nami je kulturni dan, ko bi morali vsi praznovati, a je že nekaj let predvsem čas, ko se v kulturi opozarja na najranljivejše - samozaposlene. Kaj ta status pomeni za vas?

“Status kulturnika nacionalnega pomena oziroma s pravico do plačila prispevkov mi pomeni kvadraturo kroga, na katerem stojim in ki ga zarišem z razprtimi rokami, če se zavrtim okoli svoje osi. Namreč, to je temeljna stopnja, da lahko opravljam te poklice. Ta prispodoba dveh kvadratov je kot vrt. Za to, kaj bo v njem rastlo in obrodilo, pa moram poskrbeti sama. Torej h katerim projektom se bom prijavila, koliko bom zaslužila z objavami. Tako med ustvarjalci kakor v državi vlada zavist, vendar neutemeljeno.”

Letošnji dobitnik nagrade pont, nemški pesnik Jan Wagner, je dejal, da poezija noče ostati znotraj meja enega samega jezika. Trdi, da “prav v poeziji živi in diha Evropa v najboljšem pomenu: mladi prevajajo drug drugega, se srečujejo, pogovarjajo, vplivajo drug na drugega ... Pesniki nenehno gradijo mostove, ki jih večina resda niti ne vidi - a so tam!” Kakšna je vaša izkušnja?

“Za prevode svoje poezije v tuje jezike bolj slabo poskrbim, pravilneje: ne poskrbim, skrbim pa toliko bolj za druge. Včasih kako pesem ali cikel prevedem, ampak najbolj sistematično tkem vezenino slovenskih pesnikov ter pomagam pri vzpostavljanju slovensko-makedonske naveze. Poleg jezikovnega prevajanja me zanima prevajanje poezije v druge umetniške prakse: bodisi likovno bodisi glasbeno umetnost. Prvi petek decembra že sedmo leto gostimo makedonskega pesnika v ediciji AD HOC. V navezi s Filozofsko fakulteto v Ljubljani ter Makedonskim kulturnim društvom sv. Ciril in Metod iz Kranja izvedemo v THL pogovor, sledi likovno in uglasbeno ustvarjanje odziva na njegovo poezijo. Letos bo naš gost priznani pesnik Slave Gjorgjo Dimoski. Dolgoletno pletenje vezi je obrodilo tudi knjižne in revialne sadove: prevode v slovenščino in makedonščino. Leta 2019 sem bila selektorica za izbor slovenskih pesnikov, ki so bili kasneje prevedeni v makedonščino in objavljeni v reviji Sovremenost. Na moje pesmi sta nastali vizualiji Mitje Ficka in Petra Škerla. Ne da bi vplivala, so moje pesmi navdihnile skladateljico Ingrid Mačus in skladatelja Tomaža Sveteta, nagrajenca Prešernovega sklada. Skladbe pianistke Mačus sem na festivalih slišala, Svetetovo uglasbitev poezije v glasbeno delo Rot-Weiss-Blau, ki je bilo izvedeno avgusta 2021 v okviru festivala Carinthischer Sommer v Avstriji, pa v živo žal ne.”

Kmalu bo svetovni dan poezije in nekaj medijske luči bo osvetlilo verze, domače in tuje. Kakšno poezijo navdihuje doba, ko se na eni strani še nismo povsem ozdravili covida, na drugi pa se je v Ukrajini, na pragu Evrope, začela vojna? Morebiti prihaja znova čas za poezijo upora ali bodo dovolj trivrstičnice na instagramu?

“Varnost je ena temeljnih človekovih potreb. Sunkovito zanihanje občutka gotovosti je gotovo doživel v teh dveh letih vsak. Vendar tako kakor intimna sesutja ustvarjalec transformira v literarno besedilo z neko čustveno distanco (klasični primer: nesrečna ljubezen), tako je tudi pričakovati, da se bodo dela o daljnosežnem učinku 'nove realnosti' še pisala in napisala. Po mojem mnenju je veliko poezije v širšem, filozofskem smislu poezije upora. Pa čeprav je ta izražen nekričeče in subtilno. Današnji napad na Ukrajino - občutim brutalno zlo, od katerega se želim samo odmakniti. Neskončnosti norosti ni vredno nobeno življenje, še sploh civilno ne. Zato si želim, da bi se ponovno zgodil množični upor zoper zlo, kakor se rimski gladiatorji niso hoteli več medsebojno ubijati. Decembra sem bila povabljena h knjigi Upor je poezija!. Izbrala sem neobjavljeno pesem, ki govori o vesti. Neki nemški vojak bi moral v naši vasi streljati v deset naključnih talcev civilistov za enega ubitega nemškega vojaka. Med njimi je bila moja babica. Takšno akcijo so izvedli že v Gornjem Cerovem 22. maja 1944. Če bi jo ustrelil, mene ne bi bilo tu. Vojak je talcem naročil, naj se razbežijo, in streljal je v zrak. Tu sem zaradi človečnosti, humanosti, zaradi vesti, ki mu ni dovolila izpolnjevati vojnih ukazov. To je zame poezija - miroljubni upor.”


Najbolj brano