Zakaj zapišemo po tuje: covid? Zakaj ne raje po domače: kovid?
Noben jezik ni popoln, dokončen, dokončan, pa naj bo še tako razvit in slovnično dognan, stoletja dolgoživ. V življenju se pač sleherni trenutek dogodi kaj novega, kar nima še imena. A jezikova naloga je, da mora vsaki novi stvari, misli, pojmu in dogodku dati pravo ime. Zato se je dolžan ves čas izpopolnjevati. Njegov razvoj je dokončan šele tedaj, ko se (če se) konča življenje ljudstva, ki mu jezik vdano služi.
Enako kot nobeden od jezikov ni nikdar popoln, tudi ni nobeden od približno 6500, ki jih govori človeštvo, tako slaboten nebogljenec, da ne bi bil sposoben dati imena vsemu, kar na svoji stopnji razvoja doživlja, ustvarja in potrebuje nerazvito pleme, ki ga govori. Jezik Hotentotov, Bušmanov in njim podobnih primitivnih ljudstev je dovolj razvit, da poimenuje vse, s čimer se njegovi govorci srečajo v svojem preprostem življenju. Ni pa tak primitiven jezik dovolj sposoben, da bi znal poimenovati nove pojme in predmete, ki izvirajo iz tujih, višjih kultur in civilizacij. V tem primeru mora manj razvito ljudstvo posvojiti tuje izrazje, tujke - če ne celo prevzeti tuji jezik in opustiti lastnega.
Takšnih zgledov je nemalo v zgodovini. Mnogi narodi in celo civilizacije v imperialističnih angleških, španskih, portugalskih, nizozemskih in še drugih kolonijah so prevzeli jezik svojih imperialnih gospodarjev: španščino, angleščino itd. Tako skoraj vsa Južna in Srednja Amerika govori špansko, lep del severozahodne Afrike francosko, deli Indije angleško itd. Zgovorno pa je, da nobeden med slovanskimi jeziki ni bil tako vsiljiv, da bi zasužnjil kak drug narod.
Vprašanja za Minuto pošiljajte na naslov: joze.hocevar@primorske.si.
Nekaj podobnega, a vendar na drugačni, bolj kulturni ravni se je od Rimljanov dalje dogodilo in dogajalo v Evropi, ki je latinščino sprejela kot svoj diplomatski, višji občevalni, razpravljalni, verski, znanstveni jezik. A ob splošno uveljavljeni latinščini v višjih slojih je Evropa uporabljala in postopoma začela pisati tudi lastne, na novo razvite romanske, germanske in slovanske jezike. Vsak narod - tudi mi Slovenci - je razvijal svojega, le da si je vsak od njih iz latinščine in grščine izposodil kar precej besed, tako imenovanih latinizmov in grecizmov. Z njimi je poimenoval nove pojme iz preučevanja narave in družbe: iz znanosti, kulture, umetnosti, filozofije, fizike, kemije, verstva itd. Brez teh izposojenih besed ne bi bil popoln nobeden med jeziki zdajšnje združene Evrope.
Vsak jezik, tudi naš, pa si domala vse besede, ki jih uporablja, samostojno izbere in izoblikuje sam ter jih sklanja, sprega in stopnjuje po lastnih slovničnih merilih in pravilih. Brez te občudovanja vredne samostojnosti in ustvarjalne čarovnije ne bi znal izoblikovati novih poimenovanj, besed za množico novosti, s katerimi ga zasipajo razvoj, napredek in spremembe v družbi. In zadnje čase je med neznanimi novostmi tudi covid. Prav na to besedo se nanašajo vprašanja, ki so porodila to Minuto, spoštovane bralke in dragi bralci.
Ker je beseda covid v večini jezikov zapisana z začetnim “c”, ne “k”, se je zaradi mednarodne enotnosti in razumljivosti tudi naš pravopis prilagodil enotnemu svetovnemu zapisu te besede.
Novinarka Primorskih novic Sonja Ribolica me sprašuje: “… zadnjič, ko sem vas srečala v naši temni veži, sem se spomnila, da bi mi lahko pomagali osvetliti jezikovno zadrego.”
1.Vprašanje: “Gre za dve sestrski besedi, no, morda sta le sestrični, in obe sta v času epidemije večkrat gostji v prispevkih v časopisih. To sta glagola 'poostriti' in 'zaostriti'. Je eden na mestu, drugi pa ne ali pa vsaj malo manj? Ali sta oba pravilna, a vsak v svojem primeru?”
Odgovor: Med glagoloma poostriti in zaostriti ni očitne pomenske razlike, ko ju uporabimo v povezavi z ukrepi proti covidu. Jezik še ni zaznal potrebe, da bi opozoril nanjo, ker mu tudi vlada ne sporoča nikakršne razlike med zaostrenimi in poostrenimi ukrepi. Pri številnih drugih glagolih, ki so sestavljeni s predponama “po” (poostriti) in “za” (zaostriti), razlika seveda obstaja in je zaznavna. Na primer: pogovoriti se (o ukrepih), pogovoriti otroka (potolažiti ga z besedami), zagovoril se je (ušla je napačna beseda), zagovarjal se je (dokazoval svoj prav pred poroto na sodišču). Še drug primer: zadelati (zatlačiti lino v zidu, da ni prepiha), podelal se je (v lastne hlače, a sprašuje, kaj da vse tako smrdi). A med zvezama “zaostriti ukrepe” in “poostriti ukrepe” ni še moč zaznati očitne razlike v pomenu.
“Korona obdobje je v naš besednjak naplavilo kup besed, ki smo jih pred tem le redko uporabljali.”
2.Vprašanje: “Najprej bi prišla prav osvetlitev pojmov, kot so epidemija, pandemija in tisto, kar še čakamo: endemija. Smo zdaj sredi epidemije ali pandemije? In ko bomo v Evropi ukrotili virus, bomo morebiti zdrsnili v evropocentrizem in nehali govoriti o pandemiji, čeprav bo še velik del sveta, kjer ni dovolj cepiv za vse, še vedno v primežu virusa? In ko se poslovita pandemija in epidemija, prepustita prostor tretjemu pojmu, ki smo ga doslej redko slišali - endemiji? Bo endemija postala naša zvesta sopotnica, kot virus, ki bo še naprej z nami, a v manj nevarni različici?”
Odgovor: Pomene tujk epidemija, pandemija in endemija si najhitreje jasno razložimo, če upoštevamo, da so sestavljene iz grških predlogov: “epi”, “pan” in “en”, ki pomenijo: “nad”, “ves” in “v”, ter iz grškega samostalnika “demos”, ki ima več pomenov: občina, pokrajina, ozemlje, prebivalci, ljudstvo, narod. Epidemija je torej nalezljiva bolezen, ki se razširi nad (med) ljudi na določenem omejenem ozemlju (pokrajina, država, narod), ker predlog “epi” pomeni “nad”. Pandemija sega širše, čez vse pokrajine, države in kontinente, čez ves svet, ker predlog “pan” pomeni “ves”. Epidemija izbruhne, zraste v pandemijo in razsaja v valovih, dokler se ne unese. Endemija pa je stalno prisotna manj kužna bolezen znotraj določene pokrajine (države, naroda), ker predlog “en” pomeni “v”.
3.Vprašanje: “In še: covid oddelek ali covidni oddelek? Kaj pa pri osebah: covid bolniki ali covidni bolniki ali bolniki s covidom? Gospod Hočevar, vem, da boste na ta vprašanja odgovorili tako, da bo Minuta kot običajno prinesla zanimivo in poučno branje. Hvala.”
Odgovor: Beseda covid (prav tako korona) je še detece v slovenščini, k nam priseljeno komaj leta 2019. Kljub temu je znal naš jezik iz nje izpeljati svoj pridevnik: coviden, covidna, covidno (in koronski, -ska, -sko), ki ga je moč pravilno sklanjati v vseh treh spolih in številih: npr. covidna bolnica, (dve) covidni bolnici, (tri) covidne bolnice itd. Tudi samostalnik covid zna pravilno sklanjati: covid, covida, covidu itd. Zato sta zapisa: covid bolnik in covid oddelek povsem odveč (napačno posneta po tujih jezikih). Pravilen je tudi zapis: bolnik s covidom.
Zanimivo vprašanje v zvezi s covidom mi je poslala tudi v. d. odgovorne urednice Primorskih novic Katja Gleščič: “Danes smo se na sestanku spraševali: Ali je covid že tako dolgo z nami, da bi že lahko postal kovid? Naše mnenje je bilo, da naj ostane kar covid. Kaj pa menite vi? Po dveh letih od začetka covidne epidemije lahko morda potegnemo kakšno pravilo? Torej: covid-19 ali kovid-19?”
Odgovor: Vprašanje, ali zapisati covid ali kovid, dokazuje, da imajo spraševalci dober čut za jezikovno pravilnost. Naš jezik namreč, če je le mogoče, tujke prilagaja svojemu pravopisu. Torej: kava, ne pa cava. Ker je pa beseda covid v večini jezikov zapisana z začetnim “c”, ne “k”, se je zaradi mednarodne enotnosti in razumljivosti tudi naš pravopis prilagodil enotnemu svetovnemu zapisu te besede. Zaradi tako vsestranske sposobnosti in prilagodljivosti našega jezika bi morda celo smeli reči, da je blizu popolnosti.