Štorje sz škrinje (10): Katičino okno

Tako kot je Bošadraga imela svoje okraje ali trge, tako smo se otroci delili po “bandah”. Na Ribiškem trgu smo bili otroci “z Rive”, na Destradijevem trgu, kjer so nekdaj bili zapori, je bila banda “s Placa”, za sedanjim Dijaškim domom ob ulici Izolska vrata pa je bila najmanj številna skupina “z Igrišča”.

Na ulici smo med poletnimi počitnicami dežurali od zore do mraka. Tako je izgledalo, preden sem šla od doma: “Greeem na ulico!” Mama je bila prepolno zaposlena z gospodinjskimi opravili, nona pa se je običajno odpravljala na tržnico ali v trgovino.

“Si pena pršla sz ulice, greš valje názat. Daj na mesto kamberin, ki je kur da biš hitu bombo nutre!” je modrovala Vanca.

O avtorici

Mirella Baruca skozi spomine na svojo nono Vanco Bomba iz Bošadrage pripoveduje duhovite zgodbe o življenju v Kopru nekoč. Prosti čas posveča tudi ljubiteljski fotografiji in risanju. Karierno pot je gradila v Istrabenzu, kjer je skrbela za odnose z javnostmi, nakar je to področje vrsto let negovala tudi na Univerzi na Primorskem, kjer je trenutno zaposlena kot predstojnica tajništva.

“Znamenito” Katičino okno: njene lončnice na oknih so vedno občudovali mimoidoči. Turisti so se pogosto ustavljali in jih kot atrakcijo fotografirali.

Nekdanja shramba, v kateri je imela mizo in kredenco, je ob selitvi moje družine iz Trsta k noni v Koper postala moja soba. Kako ponosna sem bila na svojo pisalno mizo. Je pa res, da se je pogosto znašlo preveč “štrafaničev” na kupu, zato je nona nenehno opozarjala na nered v sobi, čeprav sem ji razlagala, da je to kreativni kaos ... No, ni pomagalo.

Katičino okno v pritličju (še danes!) najbolj lično urejene ulične hiške, ozaljšane z vedno enakimi cvetličnimi lončki na vseh okenskih policah, je bilo kot nalašč tarča za nagajanje. Potem ko smo zaropotali po šipi, smo se lahko razbežali na štiri strani in se za vogali hihitali njeni jezi, ko je odprla vrata: “Mularija sakramenska ...”

“Nona, grem samo na Rivo, pridem kmalu,” sem se poskušala izmuzniti.

“Povasnica! Samo okulin klatiš,” je odgovorila.

“Aja, ki ti si skozi doma ...” ji nisem ostala dolžna. Kri ni voda!

“Mući anbot, ćeš jemt vselin ražon! Od pupe bin se telo, da jima vse na mesti! Ne takù, ano čez drugo!” Red v sobi sem redno vzdrževala, redno je tedaj pomenilo generalno pospravljanje enkrat do dvakrat na mesec. Za večkrat takrat ni bilo časa.

“Nona, bom jutri!”

“Naš da ki ja. Ćem preu znat, ku bo res. Bo anka zejtra vse razhitano.”

In že sem bila na Rivi. Kup otrok je sedelo na zidku nad Ribiškim trgom, nekaj jih je igralo nogomet na tedaj še makadamskem parkirišču s tremi avti. Med njimi je žogo brcal tudi Mladen Rudonja, ki je veliko let kasneje (leta 2002) z odločilnim golom na tekmi proti Romuniji v Bukarešti Slovenijo popeljal na svetovno prvenstvo v nogometu.

Otroci na ulici ob Katičini hiši

Pa pravi Melita: “Gremo zvonit' po hišah!” Tega ni bilo potrebno reči dvakrat in že smo se zapodili po Bazoviški. Zvonili smo kar pri vseh po vrsti: Slavi, Tini in Ardemiji, Silvi, Hildi, Adi, Landi, Eriki, Lidiji, Bebi, Zaharjevi in najbolj priljubljeni gospe, tedaj se je reklo tovarišica, teti Ani.

Ni vsaka hiša imela zvonca, zato pa je bilo najslajše trkati na vrata in pritlično okno hiše stroge gospe Katice, danes najstarejše, 92-letne sosede, ki se je z goriškega Vogrskega v koprsko Bošadrago priselila leta 1956 in se zaposlila kot paznica v koprskih starih zaporih nedaleč stran od doma. Katičino prevozno sredstvo je bilo kolo in nanj je sedla še nedolgo nazaj.

Katica v mladih letih

Z mojo nono sta imeli kar nekaj istih lastnosti: obe sta neprestano pometali hišni prag in ulico, jezili sta se na nas, preživahne otroke, bili sta delavni in snažni ... In čeprav je bila Katica “forešta”, je dajala vtis, da je od vedno Koprčanka.

Katičino okno v pritličju (še danes!) najbolj lično urejene ulične hiške, ozaljšane z vedno enakimi cvetličnimi lončki na vseh okenskih policah, je bilo kot nalašč tarča za nagajanje. Potem ko smo zaropotali po šipi, smo se lahko razbežali na štiri strani in se za vogali hihitali njeni jezi, ko je odprla vrata: “Mularija sakramenska, boste šli z ulice dol na Rivo in dali mir!”

Ko sem jo lani poleti obiskala, sva se skupaj spominjali in se nasmejali vsem norčijam, ki smo jih zganjali otroci. Mi je bilo pa najbolj všeč, ko je rekla: “Otroci ste takrat držali skupaj! Vsi ste bili kot eden. In nad ničemer se niste pritoževali, vedno ste bili nasmejani, čeprav ste nam, starejšim, marsikatero zagodli! Ampak nikoli s slabim namenom!” Katica Živec je iz tiste generacije, ki je složno gradila ceste, struge in pomagala kmetom pri poljskih opravilih. In tega, je poudarila, ne bo nikoli pozabila. Velja si zapomniti, da je vsak trenutek, ki ga preživimo s starejšimi, vreden več kot marsikaj drugega.

(nadaljevanje prihodnjič)

---