Velika terenska Kia z drugačnim pristopom

Nekaj dni smo se družili z novim Kiinim velikanom, ki ima že dolgo zgodovino. To je namreč četrta generacija in nikakor ne zadnja. Morda zadnja, ko je v ponudbi še zmogljiv dizelski motor.

Četrta generacija sorenta ne od daleč, niti od blizu, ne izdaja svojega porekla. Gre za veliki SUV z ameriškimi proporci in bolj Evropi bližnjim 
dinamičnim linijam. Foto: Artur Švarc
Četrta generacija sorenta ne od daleč, niti od blizu, ne izdaja svojega porekla. Gre za veliki SUV z ameriškimi proporci in bolj Evropi bližnjim dinamičnim linijam. Foto: Artur Švarc

Če bi mu prelepili značko, pravzaprav nihče ne bi ugotovil, da je to Kia, kar je marsikdaj (neupravičen) razlog za zmrdovanje. Glede na to, da je po genetiki blizu matičnemu Hyundaiu in si s santa fejem deli nekaj mehanike in pomagal, so razlike le v finesah. V Ameriki so veliki črni terenci znak prestiža in mogočnosti, pri nas pa bo, kot že omenjeno, marsikdo najprej pogledal znamko.

Sorento četrte generacije je oblikovno dozorel in predvsem na nosu kaže na obilico športnosti. S 4,81 metra dolžine ni ravno velikan, prejšnja generacija je bila krajša za točno centimeter, je pa medosna razdalja z dolžino kar 2,81 metra razlog, da sta prvi dve vrsti potnikov deležni razvajanja v vseh smereh. Tudi v velikanskem prtljažniku, ki meri kar 821 litrov, se v dnu skriva še dodatni par sedežev, če je kdaj treba kam odpeljati še sosedove mulce. Brez teh dodatnih sedežev je prtljažnika celo za 910 litrov. Najbolj zanimivo je, da se z naprej pomaknjenimi sedeži druge vrste tudi v “prtljažniku” sedi tako rekoč odraslo. Če se mora in je pač nuja, to ne pomeni skrčenosti. Pohvalno. Notranjost je v najvišjem nivoju opreme odeta v usnje. Sedeži so “ameriško” prešiti in to takoj pade v oči.

Sistem za nadzor voznega pasu je alergičen že na idejo o črti. Čim se rahlo približate izven idealne sredine, začne precej močno popravljati smer.

Dizel kot prva izbira

Takim avtom bencinski motorji - ne glede na ideje o novem svetovnem redu, emisijah, dvigu gladin morja in tako naprej - ne bodo nikoli segli. Sorento je sorento z dizlom. 2,2-litrski štirivaljnik premore 148 kW (202 KM) in 440 Nm navora. Res sicer tehta 1,9 tone, a avto je vseeno precej živahen. Motor je nov in je kar nekaj lažji od predhodnika, je tih in uglajen in predvsem se zelo rad zavrti, za dizla seveda. Osemstopenjska avtomatika dovolj dobro skrbi, da avto zgledno pospešuje, motor pa se ne zaganja v vrtljaje. Seveda ga lahko vrtite tudi proti rdečemu polju z ročnim načinom pretikanja, ampak nekega hudega haska - razen malce več hrupa in tresljajev - ne bo. Taka vožnja mu ni všeč, niti mu ni namenjena. Sorento zna biti čudovito potovalni SUV mogočnih dimenzij, ki z uglajenim vzmetenjem in mirnim motorjem popolnoma preseneti.

Poraba, če se res ne odločite za športno priganjanje, se bo gibala okoli osmih litrov in pol, lahko pa z zelo zmerno vožnjo po lokalnih cestah porabo spravite tudi pod šest litrov. Voznikovo okolje je malce korejsko vesoljsko ali ameriško baročno, oboje je mišljeno za isti presežek nekih dodatnih izboklin okoli stikal in svetleče črne plastike, kjer se pozna vsak prahec ali prstni odtis. Ampak osrednje mesto je znano - merilniki so digitalni in smo jih prvič videli že pri tucsonu. S tem mislimo predvsem na zanimivo rešitev, ko se ob vklopljenem smerniku na zaslonu v levem ali desnem krogu pojavi posnetek zunanje kamere. Sprva malce strašljivo in nenavadno, pa zelo koristno pri tesnejših manevrih.

Prestavne ročice ni, tu je vrtljivi gumb, klima je klasična z gumbi, nad njimi je velik zaslon infozabavnega sistema z vsemi klasičnimi funkcijami in dobrotami. Malce jezi prav filozofija, da se sistem vedno zbudi le v črn zaslon z uro - nekaj nepotrebnega dodatnega dela pred in med vožnjo, da pridemo do radia, navigacije in ostalega. Tudi v same menije bi lahko nekajkrat pogledal strokovnjak za razvoj multimedijskih vsebin, izkušnjo uporabniškega vmesnika, saj se precej zamudimo z iskanjem nastavitev v podmenijih.

Skoraj 60 tisočakov vreden nakup

Oprema na krovu je praktično vsa, tu je hlajenje sedežev, nad glavami potnikov je širok pogled na nebo in naprej v vesolje, navduši kakovost slike zunanjih kamer, kjer proizvajalci običajno na kile kupujejo kamere na šanghajski tržnici in je temu primerna tudi ločljivost. Še ena reč, ki zna koga (z)motiti - sistem za nadzor voznega pasu je alergičen že na idejo o črti. Čim se rahlo približate izven idealne sredine, začne precej močno popravljati smer. Zadevo je mogoče izklopiti; ko se prebijete čez menije, se razume.

Avto, s katerim se danes vozijo vladni uradniki v ZDA, ki vam po srečanju z marsovci posvetijo z lučko, seveda ni več poceni. Osnovna cena za najvišji paket opreme s panoramsko streho in 2,2-litrskim dizlom je 58.039 evrov, v dodatni opremi pa smo imeli še usnjene in hlajene sedeže za 800 evrov in biserno črno barvo za 540 evrov, skupaj torej 59.960 evrov.


Najbolj brano